Zorko Simčič, erudit dveh stoletij

Akademik Zorko Simčič, žlahtni pričevalec cele epohe slovenstva, bo danes, 19. novembra, dopolnil 98 let. Najmočnejša literarna osebnost slovenske diaspore, edini Prešernov nagrajenec med izseljenskimi književniki, je bil rojen v Mariboru. Osebnost brez primere je v tukajšnjem prostoru, pa tudi v zdomstvu, kjer je preživel več kot pol stoletja, s tragično, a vitalizma polno življenjsko izkušnjo. Ob nestorju slovenske književnosti Borisu Pahorju predstavlja ta patriarh emigrantske književnosti tisti dolgo zamolčevani, celo prepovedani del, ki je bil inkorporiran v celotni literarni kanon šele po osamosvojitvi.

Najdaljši intervju

Letos je pri Beletrini izšla knjiga Dohojene stopinje, najdaljši, osemnajst let trajajoči intervju, ki ga je spodbudil literarni zgodovinar, pionirski poznavalec slovenske zdomske književnosti, pa tudi medvojne in povojne, France Pibernik. To je prelomna knjiga, ki se bere kot leksikon zdomstva, ne le kot Simčičeva avtobiografija, kar do neke mere tudi je. Čeprav Simčič ob lastnem življenju v lucidnih, premišljenih, zmeraj pretehtanih odgovorih Piberniku izpisuje kulturnopolitični kontekst in literarno ustvarjanje. To je velika, pomembna kronika nekega prelomnega časa v dolgem razponu desetletij. Pogovori zajemajo Simčičevo celotno življenjsko pot od rodnega Maribora prek Ljubljane, taborišča Gonars pa begunskih postaj - Celovca, Rima, Trsta in Buenos Airesa - do vrnitve v Ljubljano po osamosvojitvi Slovenije. Z ženo in hčerama se je priselil v Ljubljano 1994.
V tem publicističnem žanru gre za izjemno knjigo, ne le zaradi dolgega časa njenega nastajanja, med letoma 2000 in 2018. Je osupljivo iskrena, antologijska knjiga, ki odstira še vedno zatemnjene strani naše skupne zgodovine. Druge vizure izpisuje, kot smo jih bili vajeni doslej, je delo vrhunskega intelektualca, humanista, žlahtnega svetovljana. S kako dolgim, boleče tehtnim premislekom se je rojevala, dokazuje podatek, da je Simčič pred njenim izidom celo resignirano dejal Piberniku, da "za časa njegovega življenja ne sme iziti". A si je na srečo premislil, tudi po zaslugi prvega moža Beletrine Mitje Čandra. Ta založba je leta 2012 izdala tudi Simčičev roman Poslednji deseti bratje, ki ga je klesal in pilil tri desetletja. Je presunljiva zgodba izgnanstva, "desetništva", izolacije in izločenosti, o osmislitvi zapletene eksistencialne lege emigrantstva. Simčič je široko razgledan erudit, ki iz lastne robne, težke eksistencialne pozicije razpira celotno intelektualno vesolje človeka prejšnjega in tega stoletja.

Maribor zanimivejši od Trsta, Rima, Buenos Airesa

Zanimiva je geneza Simčič-Pibernikove velike knjige intervjujev. Pibernik se je srečeval s Simčičem, ga snemal, prepisoval pogovore, mu pošiljal izpiske, srečevala sta se tedensko. A vsi, ki poznamo zavezujoč odnos pisatelja do jezika in vsega, kar da v javnost, njegovo natančnost, kritičnost, preudarnost, razumemo. Zmeraj vse skuša argumentirati, nikakršnega egocentrizma ni v njem. Nabor Pibernikovih vprašanj se giblje okoli številke 300 - z začetkom v rojstnem Mariboru 1921. in s končno Ljubljano 2001. Čeprav Simčič ni hotel zahajati v intimo, je vendar ogromno vračanja v zgodnja mladostna leta, mariborska, ljubljanska, nežnih spominov na očeta, brata, mater, prijatelje, učitelje.
Starša sta zbežala pred Italijani iz Goriških brd v Maribor. Za mladega Zorka je bil rodni Maribor, ki ga imenuje "najbolj zanimivo mesto na svetu", prva izkušnja begunstva in tujstva, ki se je pozneje v njegovem življenju ponovila še večkrat. Hkrati pa je njegov spomin na Maribor njegove mladosti blag in spoštljiv spomin na kultivirano, svetovljansko okolje. "To je bilo najbolj zanimivo mesto od vseh, v katerih mi je bilo dano živeti, bolj zanimivo kot Trst, Rim ali pozneje Buenos Aires," pravi. "Na glavni železniški postaji je bil aparat, na katerem so se na pritisk gumba prikazali načrt mesta in različne informacije. Zanimivost so bila recimo 'potovanja v modro': plačal si pristojbino za izlet, pa nisi vedel, kam pojdeš. Navadno je šlo za ekskurzije v tujino. In podobno. Maribor je bil tako živahen, ker so marsikaj organizirali mariborski Nemci. Bilo je tudi narodnostno zelo mešano mesto. Ni bilo redko, da smo bili v razredu otroci petih narodnosti."

Človek na obeh straneh stene

Simčičev prelomni, prvi slovenski eksistencialistični roman Človek na obeh straneh stene je Slovenija spoznala z večdesetletno zamudo, šele leta 1991. Po njem je plodno pisateljsko pot nadaljeval do danes. Od poezije najbolj izstopa zbirka Korenine večnosti, od dram Tako dolgi mesec avgust, Leta nič, en dan potem. V prozi in esejistiki ne gre prezreti Odhojenih stopinj, Črnega tekača, Rimskih zgodb, Skozi razpetosti, misterija Zgodaj dopolnjena mladost, med deli za mlade Povratek Lepe Vide, Družina Zebedej, libreto za otroško opero Čarovnik Začarane doline ... Med letoma 1961 in 1970 si je dopisoval s pesnikom in dramatikom Stankom Majcnom. Njuna korespondenca je izšla v knjigi Srečanja z Majcnom (2000).
V petdesetih letih bi se z vstopom njegovega romana Človek na obeh straneh stene v matično književnost, in ne v izgnansko, zasukal tedanji tok socialnega realizma v povsem druge vode. Če bi Simčičev neverjetno sodobni roman izšel v domovini daljnega 1957., bi v temelju zamajal svoj čas in domačo zideologizirano književnost speljal v žive tokove svetovne. Tako pa sta avtorjev izseljenski status in založba, ki je bila v domovini politično anatemizirana, zatrla njegov vstop v slovensko literaturo. Simčičev Človek na obeh straneh stene je slehernik, sodobni antiheroj. Tragična usoda romana je bila, da ga je tudi diaspora sprva zavrnila. Knjiga z usodo torej, ki je res brez primere v slovenski literarni zgodovini.
"Dokler ne odkriješ, da si napisal več, kot si želel ali celo hotel, nisi v življenju napisal nič," je povedna misel iz zadnje Simčičeve knjige Dohojene stopinje. Njegova živa navzočnost nas plemeniti, kajti je glasnik nekega drugega slovenstva, ki ga ne poznamo, in včasih se zdi, da imamo premalo volje, da bi ga spoznali. Tako sem zapisala ob njegovi 95-letnici. In kako drži, vedno bolj. Berimo ga.