Pot do slastnega paradižnika in zdravih vrtnih plodov

V vsakem pravem vrtu je nepogrešljiva solata, ki jo mnogi imenujejo kar kraljica vrtnin, toda veliko je tudi tistih, ki trdijo, da je osrednji junak gredic sočen paradižnik. A ne le paradižnik, tudi druge zdrave plodovke predstavljajo neprecenljivo zadovoljstvo za številne vrtnarje.

Med plodovke prištevamo dve družini vrtnin, in sicer razhudnike (paradižnik, paprika, feferon, jajčevec, krompir) in bučnice (kumara, buča, bučka, melona, čajota). Vse to so rastline, katerih plodov se zelo razveselimo, manj pa je nasmehov na obrazu, kadar imamo s plodovkami težave. Da bi pridelali čim bolj zdrave rastline, je treba za plodovke pravilno skrbeti že od setve.

Vzgoja razhudnikov

Pri setvi paprike in jajčevcev, ki imajo dolg čas kalitve, je idealna temperatura okoli 25 °C, zato jih sejemo že v februarju. Sledi setev paradižnika v marcu pri temperaturi okrog 20 °C. Pred setvijo je priporočljivo botenje oziroma namakanje semen.

Pikiranje sadik razhudnikov je koristno, saj s tem, ko zmotimo koreninski sistem in ga vsakič posadimo globlje, spodbujamo razvoj močnejšega in bolj prepletenega koreninskega sistema. Razhudnike prvič prepikiramo, ko se pojavijo prvi pravi listi. V tej fazi jih presadimo v manjše multiplošče, nato sledi presajanje v večje multiplošče in nazadnje v lončke, kjer bodo rasli do časa sajenja na vrt po koncu možnosti pozebe.

Pri zalivanju majhnih potaknjencev je ključna doslednost - raje zalivajmo trikrat na dan, kot da jih zalivamo na zalogo, sicer se lahko na površini substrata razvije mah. Za zalivanje potaknjencev ne uporabljamo zalivalke, temveč škropilnico, da ne bi poškodovali nežnih stebel.
​

Vzgoja bučnic

Tudi pri kumarah, bučkah, lubenicah, melonah in čajotah je koreninski sistem močnejši in bolj odporen, če je korenina globlje zasajena. Priporočljivo je, da semena teh rastlin posejemo v lončke, napolnjene s substratom do polovice. Ko se rastlina začne razvijati in segati iz lončka, dodamo substrat do vrha in zalijemo. Tako se bo substrat nekoliko posedel, da bomo lahko brez težav zalivali sadiko, hkrati pa bo dosuta prst omogočala koreninam, da se dodatno razrastejo in okrepijo.

Možne nevarnosti in kako jih preprečiti

Za zdrave in odporne sadike paradižnika je bistvena dosledna vzgoja. Naša prva naloga je vzdrževati visoko stopnjo higiene v nasadu. Pred vstopom med paradižnike si je dobro umiti roke, še posebej, če smo se pred tem dotikali krompirja, da preprečimo morebiten prenos škodljivih spor, ki bi lahko povzročile okužbe s krompirjevo plesnijo. Paradižnik je namreč izjemno občutljiv na krompirjevo plesen, zato je priporočljivo, da se izogibamo sajenju sadik v kolobarju za krompirjem, prav tako poskrbimo, da je paradižnik na vrtu posajen čim dlje stran od krompirja.

Priporočljivo je tudi, da paradižnik vzgajamo na en sam vrh. Poleti skrbimo za odstranjevanje zalistnikov in po potrebi odstranimo odvečne liste, da sadike ostanejo bolj zračne in se hitro osušijo. Zalistnike začnemo ščipati, ko so prvi plodovi veliki kot oreh. Vrtnim tlom je priporočljivo dodajati koristne mikroorganizme, sadikam in nastajajočim plodovom paradižnika pa skozi sezono zagotoviti zadostne količine kalcija in magnezija.

Papriko v vročih mesecih lahko napadejo tripsi, ki so prenašalci številnih virusov in resna nadloga na vrtu. V bližini paprik je zato koristno posaditi ognjič in žametnico.

V ekstremni vročini se cvetovi lahko povesijo in plodovi ožgejo. Da bi to preprečili, uporabimo mrežo za senčenje.

Čeprav so jajčevci redkeje tarča bolezni, jih vseeno lahko občasno preventivno poškropimo s koprivno prevrelko in posadimo žametnico ter ognjič v njihovo bližino, da bi okrepili rastline.

Kumarice so v vlažnem vremenu nagnjene k napadu kumarične plesni. Da bi to preprečili, zagotovimo zračnost med rastlinami in zadostno medvrstno razdaljo. Poleg tega lahko uporabimo pripravke iz alg in zastiramo tla. V suhem in vročem vremenu se lahko pojavi pepelasta plesen, za zaščito lahko posadimo baziliko v njihovo bližino. Podobne težave kot pri kumaricah so možne tudi pri drugih vrstah bučnic. Vse potrebujejo redno in izdatno globoko zalivanje, najbolje s kapljičnim namakanjem. Če so izpostavljene suši, lahko plodovi postanejo grenki.

Hranila za bolj zdravo rast

Dušik je ključen za razvoj zelenih delov rastline, vendar ga je v tleh pogosto preveč, kar spodbuja hitro rast zelenega listja, ki pa postane občutljivo za napade bolezni in škodljivcev. V zemljo lahko dušik vnašamo s hlevskim gnojem, kompostom, koreninami stročnic, zastirko in prevrelko iz kopriv.

Fosfor je še posebej pomemben v začetni fazi za razvoj močnega koreninskega sistema in kasneje za tvorbo cvetov. Za učinkovito sprejemanje fosforja je potrebna temperatura tal nad 15 °C.

Kalij najdemo v lesnem pepelu, gnojilih iz alg, zastirki ali prevrelki iz gabeza. Pomanjkanje kalija se kaže v občutljivosti rastlin za bolezni in škodljivce ter v pojavu rjavenja listnih robov in zavijanja listov.

Kalcij je prisoten v kameni moki in je odlična alternativa apnu, ki so ga nekoč uporabljali za zvišanje pH-vrednosti tal. Pomanjkanje kalcija se lahko kaže v rjavkastih in črnih lisah na konici plodov paradižnika in paprike ter v sušenju kumar. Kalcij lahko dodajamo preko listov z uporabo listnih gnojil na osnovi alg. Pomanjkanje kalcija je lahko posledica pretiranega gnojenja s hlevskim gnojem ali prekomernega uporabljanja dušikovih in kalijevih gnojil.

So cepljene sadike bolj zdrave?

Za cepljene sadike je značilno, da imajo globlji in močnejši koreninski sistem, zato jih bolezni redkeje ali kasneje napadejo. Najpogosteje so naprodaj cepljeni paradižniki, ki se cepijo na podlago, odporno proti talnim boleznim, redkeje pa dobimo cepljene melone ali bučke. Cepljene sadike sadimo na enaki globini, kot so bile posajene v lončku, sicer bi koreninice s cepljenega mesta pognale v tla in podlaga ne bi več imela svoje prvotne koristne vloge.

Cepljene sadike so dražje in običajno obljubljajo večji pridelek, rastlina zaradi krepkega koreninskega sistema ostane tudi dalj časa zdrava. Če se kljub vsemu razvije bolezenska okužba, bo rastlina propadla enako kot necepljeni sorodniki. Ker cepljene sadike navadno zrastejo večje od necepljenih rastlin, jim moramo na vrtu zagotoviti več prostora. Pri paradižniku naj bo razdalja v isti vrsti najmanj 70 cm, medvrstna razdalja pa 100 cm. Redno odstranjujmo zalistnike, rastlini zagotovimo močno oporo, sicer z njo ravnajmo enako kot z necepljenimi sorodniki.