Jasna Marin
Že desetletja sodi živa meja iz kleka (Thuja occidentalis), ki ji po domače rečemo kar cipresa, med klasike na vrtu. Zakaj klek? Ker je cenovno ugoden in ponuja to, kar številni pričakujejo od žive meje: steno, ki zastira poglede, zavzame malo prostora in je ni treba prepogosto rezati.
A živa meja iz kleka ima, kot je že marsikdo opazil vrtu, tudi slabosti: deluje monotono, poleg tega se v zadnjih letih zaradi nekontroliranega uvoza rastlin na kleku pojavljata nevarna škodljivca – južni brinov krasnik (Ovalisia festiva) in podlubnik (Phloeosinus aubei). Prvi se prehranjuje z jedrom rastline in jo znotraj izdolbe, drugi je dejaven zlasti v sušnih mesecih in močno poškoduje rastlino. Zatiranje obeh škodljivcev je dolgotrajno in zahteva močna škropiva, zato se je marsikdo raje že odpovedal takšni živi meji in jo nadomestil z odpornejšimi rastlinami, kot je denimo lovorikovec, ki s svojimi sijočimi listi ponuja celoletno zaščito pred pogledi, vedno bolj priljubljena pa postaja tudi fotinija. Vendar se v vrtove, ki jih želimo približati pristni naravi, bolj prilegajo trpežne domače vrste, kot sta gaber in tisa, ki zdržita v živi meji več kot 50 let. Tudi temeljito rez prenašata z lahkoto in se lepo obraščata, poleg tega sta imenitna za dekorativno oblikovanje in izrezovanje.
Razni materiali
Pomladi in jeseni se lahko lotite sajenja žive meje. Preden izberete rastline, se vprašajte, ali resnično vse naokrog potrebujete celoletno gosto zaščito pred pogledi.
Listopadne vrste, kot sta bukev ali maklen, spomladi pokažejo sveže zelenje: poleti so prijetno goste, jeseni pa se odenejo v pisane barve, preden odvržejo liste in poskrbijo za delno transparentnost. Tega ne zmore nobena zimzelena živa meja.
Prav tako ni treba, da ista rastlinska vrsta obdaja celotno zemljišče. Kombinacija različnih rastlin je tista, ki prinaša slikovitost.
Zanimiva je lahko tudi mešanica žive meje in elementov za zaščito pred pogledi, saj takšna zasnova ponudi razgibanost. Tako vam ni treba ostati le pri rastlinah. Gabioni (pocinkane mreže, napolnjene s kamni) ali lesene stene se dobro prilegajo sodobnim vrtovom, pletene stene iz vrbe pa so naravnost imenitne za ljubitelje naravnega videza. Zakaj ne bi kar z njimi popestrili žive meje?
Čist travni rob
Pri živih mejah skrbite, da tla ne bodo zapleveljena. Vzdržujte čist travni rob, prva leta vsaj štirikrat letno okopljite rastline, da odstranite plevel in prezračite tla, tako bodo rastline lepše rasle.
Sčasoma bodo spodnje vejice žive meje začele preraščati tla, takrat okopavanje ne bo več potrebno.
Priprava sadilnega terena
Najprimernejši čas za sajenje listopadnih grmovnic za živo mejo je takrat, ko so rastline brez listja, torej ob koncu zime ali na začetku pomladi, ko se zemlja segreje in preden listi odženejo, vnovič jih lahko posadite konec oktobra in novembra. Zimzelene rastline za žive meje pa lahko sadite konec marca in v začetku aprila, nato še konec septembra in v začetku oktobra.
Pred sajenjem tla najprej dobro prelopatajte in jih obogatite s kompostom, prst zrahljajte. Če so tla preveč apnenčasta, jim lahko primešate šoto ali kompost. Sadilni jarek naj bo nekoliko večji od koreninske grude in pred sajenjem jarek zalijete z vodo.
Če so tla slabo prepustna in glinasta, sadilno jamo ali jarek še poglobite in na dno nasujte gramoz, da bo voda lažje odtekala, na drenažni sloj pa nasujte izkopano zemljo, ki ste ji primešali še kakovosten substrat. Nato rastlino posadite na enako globino, kot je bila posajena prej, naokrog pa jo zasujte z izkopano prstjo.
Zatem prst okrog grma dobro potlačite, pohodite in znova zalijte. Po zasaditvi bo treba rastline spet takoj zaliti in za redno zalivanje skrbeti več tednov, da se korenine dobro vrastejo.
