Bivanje na terasi in vrtu je zadnje čase za mnoge enako pomembno in privlačno kot bivanje v hiši. Predvsem pa vse več pozornosti namenjamo povezavi notranjih in zunanjih prostorov. Eno je z drugim tesno povezano, opozori Katarina Šauperl, ki pri svojem delu - načrtovanju hiš in opremljanju prostorov - vedno veliko pozornost posveti prav temu, da se notranjost zlije z zunanjostjo in obratno. Zakaj ta vez zadnje čase samo še pridobiva veljavo? Šauperlova odgovarja, da gre za željo po ohranitvi stika z naravo, predvsem pa zahtevo, da bi bivanje izpopolnili s čim več narave svetlobe. "Naravnost idealno je, ko imamo s kavča v dnevni sobi pogled v daljavo, na ozelenjeno okolico, morda na hribe ali vsaj na nebo pred hišo," razmišlja sogovornica. "Če imamo vrt, poskrbimo, da bodo z njim povezani notranji prostori. Kajti vloga vrta danes ni samo, da na njem pridelujemo zelenjavo, ampak da med gredicami preživimo čim več prostega časa in se tudi na ta način prepustimo lepotam narave, ki nas obdaja."
Terasa kot podaljšek doma
V sodobni gradnji si je težko predstavljati hišo brez terase. Sogovornica meni, da je teraso dobro načrtovati tako, da je neposredno povezana z notranjimi bivalnimi prostori oziroma da je njihov podaljšek. Kot notranja oblikovalka najraje poveže teraso z dnevno sobo ali kuhinjo. S takšno povezavo dosežemo, da je terasa zmeraj lahko dostopna in je tudi večji del leta v uporabi. "Kajti če je terasa oziroma zunanji prostor višinsko ločena od notranjega bivalnega dela in od tega tudi precej oddaljena, bomo na njej nehote preživeli manj časa. Poglejmo si primer zajtrka: če je miza na terasi enako oddaljena od kuhinje kot notranja jedilna miza, je velika verjetnost, da bomo zajtrkovali zunaj. Zamislite si, da je topel pomladanski dan, vi pa uživate ob petju ptic in slastnem zajtrku. Idila, po kateri smo hrepeneli celo zimo!" pravi Katarina Šauperl.
Z zamikom v nišo do več zasebnosti
Sodobni arhitekturni trendi gredo še nekoliko dalje: teraso "zamaknejo" oziroma zasnujejo kot nišo v delu hiše, s čimer se zunanjost in notranjost resnično prepletata. Šauperlova pravi, da se terasa največkrat umakne v nišo zato, da se skrije pred pogledi iz okolice. Takšna umestitev je dobrodošla v strnjenem naselju, kjer je v ulici več hiš, saj se tako ohranja zasebnost na terasi. Prednost tovrstne terase je torej predvsem večja zasebnost. "Kadar je takšna terasa premišljeno umeščena, nima pomanjkljivosti. Vsekakor pa velja nekaj pozornosti nameniti temu, da bo na terasi nekaj zelenja in da pogledov iz nje dodatno ne bomo zastirali, saj je ta stik z zunanjim svetom vseeno zelo pomemben," opozori sogovornica.
Del naj bo pokrit, del pa ne
Užitek na terasi je lahko manjši, ko dežuje, piha veter, pripeka močno sonce. Je nadstrešek rešitev, ali pa je kdaj tudi povsem odveč in ga je bolje nadomestiti s klasičnimi senčili, povprašamo oblikovalko, ki poudari, da je to, ali bo terasa nadkrita ali ne, pogojeno s tem, kako in kdaj jo bomo uporabljali. "V poletnih mesecih je na terasi zelo dobrodošla senca, za katero lahko poskrbimo tudi s senčniki, tendo, pergolo, z jadri, ne nazadnje tudi z nadstreškom," pravi Šauperlova. Dobra stran senčnikov, tend in jader je, da jih v zimskih mesecih brez težav odstranimo, kar omogoči, da na teraso posije sonce tudi po sezoni uživanja na prostem, torej pozimi. "Če se le da, naj bo del terase pokrit, del pa ne. Tako se lahko glede na letni čas in vremenske razmere odločimo, kateri del terase bomo uporabljali," svetuje oblikovalka, ki opozori, da nadstreški pogosto odvzamejo naravno svetlobo notranjim prostorom, ki mejijo na teraso. Zato nadstrešek priporoča zgolj na terasi, ki je orientirana na jug in jo uporabljamo predvsem v poletnih mesecih.
Odvisno od terena
Del prostora v popolno urejeni zunanji okolici lahko zaseda tudi bazen, o katerem pa je najbolje razmišljati že v fazi načrtovanja terase in preostale okolice hiše, poudari Katarina Šauperl. "Če je teren, kjer bomo gradili ali na njem že stoji hiša, raven, je povezava terase s preostalimi deli zunanjosti, tudi z bazenom, precej preprosta. Več truda bo potrebnega, kadar je povezavo med enim in drugim delom zunanjosti treba urediti na neravnem, nagnjenem terenu, saj bomo v tem primeru morali pozornost nameniti premagovanju višinskih razlik," razmišlja sogovornica, ki pri oblikovanju in urejanju zahtevnejših terenov, pa tudi manjših prostorov, kjer bi radi imeli več, kot teren premore, priporoča pomoč krajinskega arhitekta.