Življenjska energija je nevidna in vsepovsod prisotna v večji ali manjši meri; je vzrok in posledica vsega, kar nas obkroža, ne glede na to, ali so dejstva očem skrita ali pa so vidna in otipljiva. Ograja iz naravnih materialov ali živa meja, negovane rastline in urejene gredice se prikupijo življenjski energiji in ta se nastani na vrtu. Vrt nas povezuje z naravo in s pomembnimi orodji za osebni razvoj in dojemanje bistva življenja.
Srce naj ostane nedotaknjeno
Vsak vrt potrebuje ustrezen osrednji, srčni del, ki pritegne pozornost in nas magično privlači. Hribček s cvetočimi dišavnicami, večja travnata površina za piknike ali fontana so primeri težišč vrta z dušo. Srčni del razkriva namen obstoja vrta. Če je le možno, ne načrtujmo poti po tem srčnem delu, saj v osrčju domuje vrelec življenjske energije. Vrt ni samo delček narave, ampak je prostor, v katerem smo lahko takšni, kakršni smo in kakršni želimo biti. Naš cilj je, da na našem vrtu privabimo čim več pozitivnih energij, ki se prenašajo skozi nežne vibracije, ki prežemajo lepo urejene poti vrta. Vsak vrt bi moral imeti jasno določeno vstopno pot; ko stopimo vanj, bi morali to pot podzavestno začutiti in zavestno dojeti.
Zasnovane kot vrtni potočki
Na prvi pogled se zdi, da je tema vrtnih poti precej preprosta - omogočati nam morajo, da med hojo po njih ohranimo čisto obutev v vsakem vremenu. A v resnici imajo vrtne poti še dodaten namen, saj služijo tudi kot sredstvo za doseganje vizualne harmonije z vrtom in izražanje naših estetskih preferenc.
Poti so energijska povezava med različnimi deli vrta, najbolj se približajo naravi, ko potekajo kot potočki: na valovito oblikovanih poteh se življenjska energija razneži in zadržuje, na ravnih poteh je preveč skoncentrirana, prehitra, nevarna, ostra in obremenjujoča za okolje in ljudi. Skrben pristop k oblikovanju vrtnih kompozicij je ključnega pomena in zahteva intuitiven odnos do prostora. V vrtovih se pogosto prepletajo vidni in nevidni simboli - duševne poti se odražajo v vzorcih vrtne poti, ki so podobne potem našega življenja. Če vrtna pot ne izžareva naravnega toka, obstaja nevarnost, da se ji izognemo in iščemo bližnjice.
Žarki svetlobe v večernem vrtu
• Vrtno osvetlitev načrtujte že pred oblikovanjem vrta: najprej se osredotočite na bistvene dele okolice in pozabite, da je vrt celota. Razdelite zunanjo osvetlitev na področja, razmislite, katere luči naj delujejo na stikala, določite časovno opredelitev, potenciometre ali detektorje gibanja v okolju.
• V večernem ali nočnem času potrebujete več svetlobe na mestih, na katerih ste takrat aktivni, na primer na trati, terasi, ob glavnem vhodu v hišo, pred garažo. Ne pozabite na dinamiko in kontraste, saj je življenje pestro in ga pri ureditvi osvetlitve posnemamo.
• Previdno začnite z osvetlitvijo: sprva izberite manj močno svetlobo, manjša in usmerjena svetila. Poleg kandelabrov in raznih nižjih svetilk za zunanjo uporabo so priljubljeni tudi talne lučke in fleksibilni reflektorji, ki jih lahko po želji obračate.
• Poskusite vire svetlobe čim bolj skriti, saj ni namen opazovati svetlobne vire, ampak izbrane dele vrta. Prikrita svetloba ustvarja domišljijske učinke in je veliko privlačnejša od direktne.
• Pri načrtovanju in osvetlitvi vrta ne pozabite na pravilo manj je več.
Poti, ki odpirajo nove perspektive
Vrtne poti imajo praktičen in estetski pomen. S svojo prisotnostjo usmerjajo obiskovalce skozi vrt ter služijo kot povezovalni element med različnimi deli vrta. Najsi bodo ravne ali zaobljene, njihova oblika je vedno usmerjena k določenemu cilju - nikoli jih ne oblikujemo brez premisleka.
Različni pristopi omogočajo različne načine premikanja na določeni razdalji. Medtem ko je ravna pot pogosto najkrajša in najbolj neposredna, je daljša pot, ki vključuje ovinke, običajno veliko lepša, bolj zanimiva in sproščujoča. Po izročilih naših prednikov je sledenje takšni poti, ki se harmonično ujema z univerzalnimi zakoni narave, najbolj naravno.
Ravne linije, čeprav najkrajše povezave med točkami, pogosto ne prinašajo najglobljih učinkov v našem razmišljanju, komunikaciji ali medsebojnih ter poslovnih odnosih. Nasprotno, zavite poti spodbujajo občutek previdnosti, odpirajo nove perspektive razmišljanja in razkrivajo nepričakovane lepote narave. V prenesenem pomenu nam daljša pot omogoča bolj premišljen in celovit način doživljanja okolja, medtem ko nas direktna pot lahko prikrajša za te dragocene izkušnje.
Ravno prav široke
Vrtna pot mora biti dovolj široka, da po njej hodi vsaj ena oseba. Poskrbimo torej za njeno zadostno širino, pri čemer je dobro, da je prilagojena tudi velikosti vrta. Ozke poti v velikem vrtu lahko ustvarijo občutek izgubljenosti, medtem ko preveč široke poti v manjšem vrtu lahko odvzamejo intimnost in zemeljski občutek. V manjših vrtovih, kjer je malo možnosti za alternative, je običajno lažje določiti potek vrtne poti. Kljub temu pa naj bi bil tudi majhen vrt oblikovan tako, da preseneča obiskovalce, prebudi njihovo pozornost in spodbudi radovednost za raziskovanje. Velik vrt pa ponuja številne možnosti za oblikovanje poti, pri tem pa je treba premisliti tako o funkcionalnih kot estetskih vidikih. Priporočljivo je ustvariti osrednjo pot, ki vodi do najpomembnejšega dela vrta ali počivališča. Alternativno pa lahko izberemo krožno pot, ki povezuje vse ključne točke v vrtu. Pogosto uporabljane poti, na primer do vrtne ute, rastlinjaka ali prostora z orodjem, so lahko oblikovane v ravni liniji.
Stranske poti, ki so namenjene negovanju zasajenih rastlin v gredicah, bi se morale prilagajati oblikam gredic, ki niso nujno pravokotne. V velikih vrtovih so sprehajalne poti ključne, saj vodijo do različnih privlačnih delov vrta, kot so rastlinska spirala, jezero, vrtne hiške in podobno. Najlepše sprehajalne poti vedno razkrijejo nove čarobne kotičke vrta za vsakim ovinkom.
Dimenzije poti
Splošno pravilo veleva, naj bo glavna pot, ki pelje do vhoda v hišo, široka najmanj 120 centimetrov, da omogoča vzporedno hojo dveh ljudi. Seveda pa moramo ob tem upoštevati, koliko je prostora pred hišo, kajti če je dvorišče ozko in želimo ob poti ohraniti še košček zelenice ali tam imeti gredo, bo pot lahko tudi nekoliko ožja od priporočene. Ožje so lahko tudi stranske poti, pri katerih zadostuje širina 60 do 80 centimetrov, če pa te potekajo tik ob ograji ali ob hiši, morajo biti široke najmanj 80 centimetrov.
Za varen korak
Vrtne poti se razlikujejo tudi po uporabljenih materialih. Ti naj bodo preprosti za vzdrževanje, varni in nedrseči. V naravnem vrtu se pogosto sprehajamo po travi, kjer poti morda niso jasno označene in so lahko oblikovane z drugačno travo ali različnimi rastlinami. Pri oblikovanju poti imamo na voljo različne materiale, kot so lubje, lesene plošče, pesek, različne vrste ploščic, opeke, betonske plošče, sedimentni kamen, granitne plošče, železniški pragovi, polirani granit ...
Z igranjem z različnimi materiali lahko ustvarimo zanimive in intuitivne poti, vendar je treba upoštevati tudi funkcionalnost. Na primer, pri uporabi lesnega lubja je priporočljivo zagotoviti dobro drenažo, da se voda ne zadržuje na poti. Hoja po takšni poti je prijetna, saj je površina mehka in udobna, obenem pa diši po naravnem materialu.
Lesene deske ali plošče so privlačne, a v vlažnem vremenu je hoja po njih lahko nevarna, ker so spolzke. Najbolj pogoste so peščene steze, te so poceni in jih je preprosto izdelati. Ploščice so ustrezne za tiste, ki ne želijo vlagati veliko časa v vzdrževanje. Klinker opeke so trajne in se dobro ujemajo z naravnim okoljem. Bistveno je, da izberemo pot, ki ustreza našim potrebam, estetskemu okusu in se sklada z vrtnim prostorom.
