Jasna Marin
Za zeleno ogrodje vrta so primerna večja drevesa, kot denimo tisa, bor in srebrna smreka, ali pritlikavi iglavci, med katerimi brini in bori dobro uspevajo na suhih peščenih tleh, cedre in brini potrebujejo za rast sončna rastišča, za senco pa so najbolje prilagojene tise, kleki in čuge. Večina pritlikavih iglavcev dobro prenaša rez, zato jih lahko sadimo tudi za žive meje, vendar je treba paziti, da ne režemo poganjkov, ki so starejši od treh let, ker si takrat rastline le stežka opomorejo.
Poleg vednozelenih iglavcev so na voljo tudi številni vednozeleni listavci. Med klasične zimzelenčke prištevamo lovorikovec in skupino zimzelenih češminov (Berberis sp.), vse te rastline so ob izbiri ustreznega rastišča primerne tudi za žive meje.
Prav poseben grm, ki ima zanimive liste s trnatim robom, je bodika ali božje drevce (Ilex), ki uspeva na soncu in v polsenci. Božje drevce raste počasi, in da bi razvilo plodove, je treba saditi v skupinah tako moške kot ženske rastline. Med bodikami najdemo sorto Ilex altaclerensis 'Golden King', ki velja za najlepšo med pisanolistnimi sortami.
Seveda obstajajo tudi druge zanimive pisanolistne ali živobarvne rastline, ki z igro barv oplemenitijo zimo, kot denimo pisanolistna avkuba (Aucuba japonica) in razne sorte barvite plazeče trdoleske (Euonymus fortunei), znane po beli ali rumeni listni obrobi.
Pri vednozelenih grmovnicah je pomembno, da jih spomladi skrbno oblikujemo, pri pisanolistnih pa je treba tudi sproti odstranjevati vse enobarvne ali sprevržene poganjke, ker bi lahko ti hitro izpodrinili in prerasli veje s pisanimi listi.
