Mariborčan Saša Pukl se nam je preko spletne aplikacije Skype javil iz hotela v Madridu, kjer je pretekli teden sodil evroligaško košarkarsko tekmo Real Madrida proti Zenitu. Že naslednji dan je bil v mestu ob Dravi, a se je kmalu znova odpravil na pot, v Moskvo. "Včasih sem zelo rad hodil v Čajeka, v zadnjem času pa izbiram med Isabelo, Fudom in LeVinom, rad spijem kavo, zvečer pa tudi kakšen špricer," o svojem izboru lokalov razmišlja nekdanji urednik in novinar na Večeru.
Zaradi sojenja veliko potujete tudi v času, ko je to skorajda nemogoče.
"Danes biti evroligaški sodnik pomeni, da bom v decembru od 31 dni samo osem dni spal doma, vse ostale dni spim v hotelskih sobah po Evropi. Ker so v času pandemije letalske povezave krepko slabše, več časa porabim za potovanja, v zadnjem mesecu sem dvakrat moral prespati na dunajskem letališču, ker sem imel let zgodaj zjutraj. S kakšno drugo službo bi težko to kompenziral, to sem počel do leta 2009, zadnjih enajst let sem le še košarkarski sodnik."
Poslušajte pogovor na povezavi TUKAJ.
Kako se soočate s tem, da ste le nekaj dni v decembru doma, z družino?
"Pozitivna stvar tega je, da sem poleti tri mesece in pol doma. Žena in otroci me takrat cel čas gledajo, me imajo že preveč. Seveda so pa tudi negativne plati, to, da se bolj malo vidimo. Zaradi neugodnih letalskih povezav bom božični večer preživel v Valencii, ampak ne bom sam, žena in najmlajši otrok bosta tam z mano, tako bomo skupaj vsaj za božič. Življenje košarkarskega sodnika je specifično, smo nekakšni nomadi, živimo po hotelih in tu in tam pridemo domov pogledat. Ampak to je realnost, ki jo moraš vzeti v zakup."
Ob številnih potovanjih po Evropi imate dober vpogled v spoprijemanje držav s koronavirusom.
"Ukrepi so zelo različni. Recimo v Madridu so trgovine in restavracije odprte, a se prej zaprejo kot sicer. Ljudje so disciplinirani, nosijo maske in se držijo distance. Takšno je tudi evropsko povprečje. V Rusiji je drugače, tam so manj disciplinirani, ne nosijo mask, ne držijo distance, tudi ostrih omejitev ni. Med evroligaškimi sodniki jih je kar nekaj, ki so virus najverjetneje dobili v Rusiji. Različni načini in nivoji so v Evropi, je pa Slovenija med državami, v katerih sem bil, najbolj striktna. Nikjer nisem videl, da javni prevoz ne bi deloval. Govoril sem sicer tudi s češkim sodnikom in tam je podobno."
Morate pa biti vseskozi na testiranjih, da lahko potujete in sodite?
"Da. Preden sem imel sestanek s kolegi in kontrolorjem sojenja, sem bil testiran. Vsaj dvakrat na teden sem testiran in sem zdrav."
"Pandemija me je zelo povezala s Pohorjem, ker sem spet začel redno hoditi gor, pred tem sem večinoma tekel od Pekrske gorce do Betnavskega gozda"
Je lažje ali težje soditi na tekmah brez gledalcev?
"Morda se na prvi pogled zdi, da je lažje, ker ni pritiska, a veliko raje sodim pred dvorano, v kateri je 10 tisoč ali 15 tisoč gledalcev, kot pred prazno dvorano, ko slišiš vsako jamranje igralcev, vsako pripombo trenerjev, vsak vzdihljaj, škripanje tenisk. Ampak to je trenutno realnost košarke v Evropi. Mislim, da so gledalci trenutno le na tekmah CSKA-ja v Moskvi, na drugih prizoriščih jih je minimalno, morda 50 ali 100, gre večinoma za funkcionarje. Recimo tudi Khimki v Rusiji nima gledalcev, ker je tam druga oblast."
Omenili ste sestanek pred tekmo. Kaj to pomeni? Se pripravite na vsako ekipo?
"Navzven se verjetno zdi poklic košarkarskega sodnika zelo preprost - da prideš na tekmo, sodiš dve uri in je to to. Včeraj sem bil v Barceloni dve uri v fitnesu, ker moram skrbeti za svojo kondicijo, da sem fizično pripravljen na tekmo. Druga stvar pa so sestanki, na katerih smo trije sodniki in kontrolor. Kot prvi sodnik sem pripravil sestanek s približno 25 videoposnetki s prejšnjih tekem teh dveh ekip, s taktičnimi posebnostmi, s posameznimi igralci, s trendi v sojenju, ogledali smo si stvari, ki se ponavljajo, ki jih zadnje čase posebej izpostavljamo ... s tem se ukvarjamo. To je redni del priprave na tekmo, na dan tekme traja do ure in pol."
V dolgih letih sojenja ste velikokrat sodili tudi slovenskim košarkarjem. Kako komunicirate z njimi na tekmah? In kako ste tudi sicer pozorni na komunikacijo s košarkarji?
"Absolutno sem pozoren na to, to je del službe. S slovenskimi košarkarji se pogovarjam slovensko, čeprav je v preteklosti tudi kdo poskusil z mano govoriti srbsko. Komunikacija je normalna, na terenu sem sodnik, oni so igralci. Večino od njih poznam od prej, nekaterim sem sodil že kot mulcem, mladincem ali kadetom, nekatere sem spoznal kasneje. Kot vsak odnos je tudi odnos sodnika in košarkarja specifičen. Imam pa z veliko večino slovenskih košarkarjev dober odnos, verjamem, da spoštujejo moje delo, kot jaz spoštujem in cenim njihovo delo."
Imate spisek neugodnih, predrznih košarkarjev, na katere ste še zlasti pozorni?
"Vsak igralec je specifičen. O igralcih, ki trenutno igrajo v evroligi, ne morem govoriti. Ker ravno sodim Realu, bom za primer dal Campazza, ki je zapustil Real in šel v NBA. Argentinec je zelo poseben igralec, skozi prva leta sva se borila, da sva prišla do nivoja, da sva se zelo dobro razumela. Razumel je, da si nekaterih stvari ne more privoščiti, jaz sem razumel, da moram z njim govoriti več, ker mu je bilo treba nekatere stvari razložiti. Nekatere stvari pridejo z leti; kot sem se fizično spremenil, sem tudi odrasel in nekatere košarkarske stvari bolje razumem. Več se pogovarjam s košarkarji, kot sem se pred desetimi leti, in to tudi košarkarjem pomaga."
Luki Dončiću so pred časom očitali, da preveč ugovarja, da se preveč ukvarja s sodniki.
"Komunikacija je sestavni del košarke in tudi drugih iger. Ko spremljam nogomet, vidim, da se podobno pogovarjajo sodniki in igralci kot pri nas. To prihaja iz ZDA, kjer je kultura drugačna. V Evropi se pred desetletjem nismo pogovarjali. Košarkarju je treba pojasniti nekatere odločitve; gre za pojasnjevanje tehničnih stvari, zakaj je bil prekršek in podobno, ne pa prigovarjanje."
Kaj počnete, ko ste v Mariboru, kje se sproščate?
"Maribor najbolj cenim, ko se vanj od kod vrnem. To je moje mesto. Živim pod Pekrsko gorco, večji del mojega gibanja je koncentriran tam in na Pohorju. Pandemija me je zelo povezala s Pohorjem, ker sem spet začel redno hoditi gor, pred tem sem večinoma tekel od Pekrske gorce do Betnavskega gozda in tam kakšen krog ali dva. Zdaj sem tudi na kolesu dokaj aktiven, nekaj lepih tur sem naredil s prijateljem, mariborskim Američanom Coryjem, letos sva dvakrat šla čez Pohorje. Lani sem šel s hčerkama peš po Pohorju od Maribora do Slovenj Gradca. Včasih, ko sem živel v središču mesta, sem bil zelo vezan na Mestni park, zdaj sem bolj na desnem bregu Drave."
Spremljate mariborsko medijsko sceno, ki ste jo dolgo soustvarjali?
"Spremljam, a bolj slabo. Ko sem bil v novinarstvu, sem bil z vsem na tekočem, zdaj pa spremljam preko spleta, Večer bolj ali manj redno berem, vem, kaj se dogaja na Radiu City, ker moj najboljši prijatelj Bor Greiner tam ustvarja že dolga leta. Vidim, da se mediji borijo vsak zase, ni jim lahko. Ko sem pred več kot desetletjem šel iz medijev, je v sodništvu še veljala starostna omejitev 50 let; če bi ta še veljala, bi to bila moja zadnja sezona. Takrat sem razmišljal, kaj bi delal, če bi se vrnil v medije, imel sem tudi druge ideje, in ko me je kolega vprašal, kaj bom delal, sem rekel, da sta samo dve delovni mesti, ki me zanimata. Ali bi bil ravnatelj II. gimnazije ali pa mariborski župan. Ker so ukinili starostno omejitev, bom še nekaj let v tem poklicu, trenutno nimam apetitov po menjavi delovnega okolja."
Kaj bi spremenili v mestu kot župan?
"To je bil hec, da se razumemo. Kot vsak občan, kot pri vseh stvareh na svetu, si misliš, da bi lahko kaj naredil drugače in bolje. Danes nimam nobenih želja ali konkretnih načrtov. Delal bi male stvari, v Mariboru bi skušal narediti več športnih igrišč in objektov, skozi to se mladi bolje razvijajo. V Novo vas iz našega naselja derejo gruče mladih proti skate parku. To jim je pravi užitek. Več takih stvari mora biti v Mariboru."
Česa si ob tem še želite za Maribor?
"Igrišč, igral za otroke ... Več zdravega v Mariboru."
Poslušajte pogovor na povezavi TUKAJ.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
