Jana Juvan
Peto leto zapovrstjo so snovalci humanitarnega projekta Božična vrečka srečka narisali nasmeh na obraz socialno šibkejšim, ki jih je izbralo društvo UP-ornik in jih povabilo na slavnostni sprejem v Lutkovno gledališče Maribor. Tam je nasmeh - krohot, pa tudi tisti bridkejši - na obraze risal Vlado Novak z družbenokritično monodramo Kralj ulice, ki je ironično prikazala tudi situacije, v katerih so se lahko prepoznali nekateri gledalci.
Nataša Matijevič, vodja Mariborskih tržnic, ki je dobrodelni dogodek skupaj z družbami v mariborskem javnem holdingu in zaposlenimi na občini priredila že peto leto, nam je dejala, da je v vseh teh letih videla veliko ljudi, ki so na tržnici preštevali kovance, da so si lahko kaj kupili. Zato se je povezala z društvom UP-ornik, kjer je spoznala, koliko ljudi si za božič ne more privoščiti dobrot, ki sicer tradicionalno polnijo domove v tem času.
Že 130 prejemnikov
Prvo leto so božične vrečke srečke napolnili s pomočjo branjevk in branjevcev na tržnici ter jih nato odnesli prejemnikom na domove - zaradi epidemije takrat druženje niti ni bilo mogoče. Začeli so s 40 prejemniki, letos jih je bilo že 130. Nekaj vrečk so odnesli tudi društvu UP-ornik, kjer jih bodo lahko prevzeli tisti, ki se dogodka niso mogli udeležiti. Večina pa je prišla na slavnostni sprejem, kjer so po predstavi dobili polne vrečke dobrot, kozmetičnih izdelkov in oblačil, ki so jih podarili zaposleni na občini in v občinskih podjetjih, na koncu pa so bili povabljenci deležni še pogostitve kmetije Brdnik ter pekarn Strnad, Mozaik dobrot in Hiša kruha. Tudi letos so darilne vrečke okrasili otroci iz Vrtca Ivana Glinška Maribor, v vsaki pa je bil tudi darilni bon za nakup v eni od živilskih trgovin.
Nataša Matijevič je poudarila, da je velik motivator pri tej akciji mariborski župan Saša Arsenovič, ki vsako leto spodbuja zaposlene in vodilne v občinskih podjetjih, da pristopijo in donirajo. Bil je tudi na prireditvi in je pred predstavo nagovoril zbrane. Dejal je, da je pomembno, da se v adventnem času družimo, in da je hvaležen za solidarnost in darovano.
Največje darilo je vnukov objem
"Če ne bi dobila tega bona, ne vem, kaj bi si skuhala za praznike," nam je povedala upokojenka Sonja, ki živi v Mariboru v najemniškem stanovanju in s skromno invalidsko pokojnino, od katere ji na koncu meseca nič ne ostane. Kljub prometni nesreči, zaradi katere je bila tri mesece v komi in bi se lahko takoj upokojila, je 34 let delala. "Ne pijem ne kadim, pa ne morem nič prihraniti. Hčerka in vnuka vedo, da jim ne morem kupiti daril, zato jih niti ne pričakujejo," nadaljuje. V času božičnega blišča ji je marsikdaj težko. "Komaj čakam, da bo konec tega meseca. Hudo ti je, ko nimaš, da bi najbližje obdaril. A najbolj važno je, da smo zdravi in da smo lahko skupaj," doda. Vesela je bila tudi predstave, saj sicer v gledališče ne gre. Ogleda pa si šolske predstave svojih vnukov. "Največje darilo zame je bilo, ko me je vnuk objel in rekel, da me ima rad, ko sem mu dala nekaj svojih izdelkov za šolski bazar," ganjena pove.
"Danes daš frocu čokolado, pa mu je, kot da mu rečeš dobro jutro," je težko situacijo obdarovanja otrok v predstavi ilustriral Vlado Novak oziroma "popndekl Joža". Uprizoril je kar nekaj tragikomičnih prizorov pred kuliso svoje "montažne vile Gorenje", ki jo je sestavil iz kartonaste škatle za hladilnik, ob njej pa sta za stola služili dve plastični gajbici. Namesto omare je imel stojalo, na katerem je sušil perilo, potem ko ga je malo opral z milom v bifeju, kjer imajo tekočo vodo. "Ljudi moti, ko me gledajo. Ker nočejo gledati človekove nesreče. Klošar je za njih napaka," je med drugim orisal stanje duha v družbi. A se na srečo najdejo tudi takšni, ki mislijo na živeče "od roka trajanja", kot je v predstavi še dejal Novak.
