Firbcanje po Mariboru: Izgnali več tisoč Mariborčanov, ki niso bili po meri okupatorja

Vid Kmetič
21.06.2021 04:00
S pričetkom druge svetovne vojne se je Maribor čez noč spremenil v nemško mesto.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Leta 2002 so v Melju odkrili spomenik izgnancem. Foto: Igor Napast
Igor Napast

Namen okupatorja je bil ponemčiti celotno slovensko Štajersko, zato so bili že pred okupacijo pripravljeni seznami ljudi, ki so jih pripravili zaupniki graškega Pokrajinskega obmejnega urada in varnostne službe ter člani Kulturbunda. V mestu je namreč med obema vojnama živela močna nemška manjšina, ki je zasedbo naših krajev zvečine sprejela z odprtimi rokami.

Namen je bil izgnati od 220 do 260 tisoč Slovencev. Prve aretacije so se zgodile v noči na 11. april 1941, na iniciativo kulturbundovcev, prva akcija na podlagi pripravljenih seznamov pa je bila štiri dni kasneje. Med aretiranimi so bili večinoma izobraženci, profesorji, učitelji, duhovniki, člani Sokola, Ciril-Metodove družbe, Narodne odbrane in funkcionarji nekdanjih jugoslovanskih političnih strank ter Maistrovi borci. Največje zbirno taborišče oziroma Aufhaltelager Landwehrkaserne Marburg an der Drau je bilo urejeno v meljski kasarni. Od aprila do konca julija 1941 je bilo tam zaprtih približno 11.500 ljudi. Pobrali so jim vse imetje, nato so jih rasno in politično pregledale posebne komisije. Ocenjevali so njihove telesne dele, jim merili lobanje in raziskali narodno pripadnost. Politično-gospodarsko komisijo so zanimali aretirančeva preteklost, politični nazori, javno udejstvovanje, gospodarski položaj in vera. Vsak je dobil končno oceno, ki je odločala o njegovi usodi. Ocena z oznako E (Ewakuiren) je pomenila izgon.

Najprej aretirani, nato v vojašnici ocenjeni, zatem izgnani. Foto: MNOM
MNOM

V prvem valu deportacij je bilo v dvanajstih transportih do 5. julija v Srbijo izseljenih 4607 Slovencev, od tega 520 mariborskih družin s 1913 člani. Končna postaja je bilo zbirno taborišče v srbskem Aranđelovcu, od tam so jih pošiljali v razne kraje po Srbiji: v Jagodino, Ćuprijo, Paraćin, Užice, Požego, Kruševac ... Lokalni načelniki so imeli nalogo, da izgnance namestijo. Srbske družine so slovenske izgnance gostoljubno sprejele in jim, kljub vojnemu času, revščini in pomanjkanju, ki je pestilo tudi njih same, pomagali po svojih najboljših močeh.

Meljsko vojašnico pa so hitro zapolnili novi aretiranci, drugi val aretacij se je pričel že 9. julija. Deportacije so potekale med 11. in 16. julijem 1941. Iz Maribora je v tem času odpeljalo štirinajst transportov s 6131 izgnanci.

Po 26. juliju deportacij iz Maribora ni bilo več, so se pa nadaljevale iz zbirnega centra Rajhenburg, današnje Brestanice. Iz tega taborišča je do 27. septembra 1941 odpeljalo še sedem transportov in med pregnanci je bilo tudi 17 mariborskih družin z 59 člani. Leta 1941 je bilo tako skupno iz mesta pregnanih skoraj 4500 Mariborčanov, povečini v Srbijo, pa tudi na Hrvaško in v Bosno.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta