Konec 18. stoletja, ko je zvonik stolne cerkve na Slomškovem trgu v Mariboru dobil današnjo podobo, so na vrhu uredili majhno stanovanje in od takrat pa vse do leta 1933 so nad mestom štiriindvajset ur na dan bdeli požarni čuvaji. Mestna legenda pravi, da naj bi bile ta poklic opravljale ženske, saj da je moške večkrat premamil vonj po pivu, ki se je širil iz bližnjih pivnic in pivovarn, a to ne drži. Drži pa, da je nazadnje to delo opravljala ženska, in sicer Antonija Weiss.
Po smrti moža, vnetega gasilca, je Weissova postala gasilska sluginja, šest let zatem ko je za poklic mestnega čuvaja postal prestar, pa je na predlog gasilcev v službi na stolpu zamenjala svojega starega očeta Petra Weissa. V majhnem stanovanju na vrhu stolpa je živela s hčerko in nečakinjo in vse tri so izmenjaje opravljale enega od tedaj najpomembnejših poklicev v mestu.
"Vsake četrt ure moram pogledati okrog in okrog stolpa, kar se kontrolira. Vsak sumljiv dim moram natančno premotriti, če ni morda znak požara. Ponoči pa vsak sijaj. Če se mi zdi sumljivo, telefoniram takoj gasilcem. Pred leti sem smela takoj biti plat zvona, danes storim to le na poziv gasilcev pri večjih požarih," je povedala za Mariborski večernik Jutra konec leta 1931.
V zimskih mesecih je bilo življenje v stolpu še bolj trdo. Hladno stanovanje je bilo treba močno ogrevati, kurili so drva in prav vsak kos lesa so morale stanovalke prinesti na vrh po 154 stopnicah. Na srečo je bil v stanovanje takrat že napeljan vodovod, saj bi drugače morale na vrh nositi še vodo. Poleg hčere in nečakinje je Antoniji Weiss delal družbo še kanarček Hanzek. Iz kletke je ob oknu gledal na Dravsko dolino in spomladi je veselo žvrgolel, v zimskim mesecih pa je bil menda bolj molčeč.
Občasni obiskovalci stolpa, ki so se na vrh vzpenjali zavoljo lepega razgleda, pa so za Antonijo Weiss pomenili bolj nadlogo kot dobrodošlo družbo. "Oni, ki prihajajo, so včasih prav čudni. Kljub prepovedi kadijo cigarete in odmetavajo smeti po stopnicah. Nekateri zvonijo, kličejo za ključ, a ko ga dobijo, se smejejo in izginejo. Tako sem bila že večkrat oškodovana in — potegnjena. Otroke pa nič rada ne spuščam na stolp, ker se lahko ponesrečijo na stopnicah. Odškodnina za razgled je prostovoljna, kar pa marsikdo pojmuje tako, da sploh ne da ničesar. Včasih je bila določena na dva krajcarja. Vidite torej, da imam z obiski slabe izkušnje in vendar moram štirikrat letno čistiti stopnice, kar da mnogo truda."
"Z obiskovalci imam slabe izkušnje"
Leta 1931 je Antonija Weiss s stolpa opazila 17 požarov, povečini manjših, gorele pa so tudi tovarna na Teznu, tekstilna tovarna Doctor in drug na Studencih in tovarna v Rušah. Od prevzema službe pa je bila njena bilanca naslednja: 1924 - 10 požarov, 1925 - 33 požarov, 1926 - 26 požarov, 1927 - 14 požarov in 1930 - 10 požarov.
Ob koncu vsakega leta so prihod novega mestni čuvaji naznanili na prav poseben način – z udarci na zvon: "V Silvestrovi noči začnemo še pred polnočjo zvoniti in štejemo udarce za dni novega leta. Letos jih borno šteli 366, ker je prestopno leto. Tedaj bom v mislih želela, da naj božja previdnost bdi nad Mariborom, kakor je zapisano na našem velikem zvonu: 'Nad Mariborom pa bi solnčni časi sijali jasno v žaru svetlem kot zlato!'"
Delovno mesto Antonije Weiss so oblasti ukinile 1933, s tem pa ni izgubila zgolj službe, ampak tudi stanovanje v zvoniku. Mestni svet je zaprosila za pomoč, in kljub temu da ji je do pravice do prejemanja denarne pomoči iz sklada za podporo mestnim delavcem, njihovim vdovam in sirotam manjkalo 18 mesecev delovne dobe, so ji odobrili 150 dinarjev mesečne pomoči.
Zadnji znani naslov prebivališča Antonie Weiss je bil na Slomškovem trgu 7, v hiši mestne župnije. Poslednja mariborska mestna čuvajka je umrla 20. maja 1962.
V letu 2012 je Pokrajinski muzej Maribor v sodelovanju z mariborsko stolno župnijo odprl stalno muzejsko razstavo Čuvajnica na stolpu, ki je umeščena v cerkveni zvonik.
