Takole je zapisal Mariborski večernik Jutra januarja leta 1928: "Mestni avtobus-promet se tudi v teh sneženih dneh razvija prav veselo v mestu samem kakor tudi v okolici. ŠkatIje - tako so nekateri krstili naše lične avtobuse - so navadno polne zlasti zjutraj in proti večeru. Dasi imajo avtobusi res obliko škatelj, vendar se nam zdi ta naziv radi oblike same docela krivičen. Dober prijatelj nam je pa razložil, da je ta naziv upravičen, ker se v avtobuse natlači in nagnete često ljudi tako na tesno kakor sardele v škatljah." Seveda je bila pri teh "škatljah" poleg natrpanosti težava tudi njihova točnost, zato so jim nekateri Mariborčani rekli tudi, da so kot denar. Ko jih človek potrebuje "najbolj nujno in krvavo, jih ni od nikoder".
Prav humor je bil na teh prenatrpanih in nikoli točnih mestnih avtobus marsikomu ventil, da ni komu, tako po mariborsko, dvignilo dekla. Zgodilo se je tako, da je bil avtobus že natlačen, prihajali pa so še vedno novi pasažirji. Šofer je dajal listke in klical: "Le še naprej, le naprej!" Seveda se je zabasalo in ni šlo nikamor več, česar pa šofer ni videl in je še hotel sprejemati nove potnike. "Ne gre več, ne gre več!' so se oglašali zadaj stisnjenci. "Če sem dopoldne imel celo 40 ljudi," je ugovarjal šofer. Nato pa se nekdo zglasi in pravi: "Če ste jih imeli res 40, potem ste pa pozabili pristaviti, da je bilo vseh teh 40 rojenih v letošnjem letu." Danes so mestni avtobusi le izjemoma tako polni, da bi se ljudje počutili kot sardine, pa tudi bolj točni so. Je pa tudi res, da smo ljudje manj potrpežljivi in da nam "dvigne dekl" prej. Morda pa nam manjka nekaj hudomušnosti, lastnosti, ki bi nam marsikdaj prišla prav tudi v tem modernih in "mimobežnih" časih.