Ko je bilo Pobrežje še samostojna občina, niso imeli le župana, ampak tudi čisto pravega predsednika. Pobreški prezident je bil eden mnogih posebnežev, ki jih v naši okolici na srečo ne zmanjka, a Hantič, kakor se je pisal, je bil zares nekaj posebnega. Vsak dan v mestu, vedno bos, s klobukom, ozaljšanim z raznobarvnim perjem, ki mu je pravil "prezidentska perjanica", si je noge do kolen barval v zlato barvo, včasih pa tudi v živo rdečo ali modro. Vedno se je okoli njega gnetla gruča glasnih otročajev, sam pa je v roki dostojanstveno nosil šopek cvetja, ki ga je s sporočilom izročil kakšni dami.
Prav posebno pa se je pobreški prezident napravil za sveti večer. Oblekel si je svečano uniformo, ki je bil pravzaprav narobe obrnjen star zimski površnik, prav tako narobe obrnjen je bil klobuk, ki si ga je poveznil na glavo, okrašen s smrekovimi vejicami, na katere je pritrdil majhne božične svečke ali pa žarnice žepne svetilke, ki jo je skrival v žepu. Tako opravljen se je odpravil k sveti maši. Že pred vrati je zaklical svoj značilni Obar jo!, nato pa vstopil. Seveda je bilo z zbranostjo vernikov konec, saj so se hihitali njegovim novim domislicam in opravi. Enkrat mu je klobuk s prižganimi svečami padel na rute tezenskih ženic in te so v paniki sredi maše začele kričati na pomoč. To ga je tako razžalostilo, da je začel jokati in mnogi so ga prvič videli v solzah. "Pobreški prezident ni bil slab človek. Tudi neumen ni bil, bolj se je delal, ker je vedel, da njegove norčije ljudi zabavajo, saj je dobil od njih tudi kakšnega kovača. Včasih pa je Hantič zašel tudi k nam v uredništvo, kjer se je zelo pametno razgovarjal in tožil o svojem bednem življenju," so decembra leta 1940 temu mariborskemu posebnežu v spomin zapisali pri Večerniku.
