Kip Josipa Jurčiča
Na Muljavi rojeni pisatelj je prišel v Maribor julija leta 1868 z Dunaja. Sem ga je prignala gmotna stiska in do aprila 1870 je bil pomočnik glavnega urednika časopisa Slovenski narod. V tem času je poskušal na noge postaviti tudi Glasnik, list za zabavo, književnost in pouk, ki pa je doživel le eno številko. V njem najdemo Jurčičevo povest Hišica na strmini. Kot urednik pa je bil kar oster do avtorice pesmi, ki je želela objavo: "Gospodični (?) P. N. v Lj. - Ako nam naznanite svoje pravo ime in adreso, pošljemo Vam pesmi nazaj, kajti z najboljšim prepričanjem moramo reči, da ni nobena za tisk, ker so vse narejene, posiljene in celo po obliki zelo nepopolne. Ni vse poezija, kar se v verze uklene, zlasti pa ne, če so ti verzi taki, da se druzemu na lici vidi, da ga je samo rima prvega rodila in ima tako ena kitica namesti ene štiri nasprotne misli."
Po krajšem bivanju na Dunaju in v hrvaškem Sisku se je Jurčič v Maribor vrnil julija 1871, ko je po smrti glavnega urednika Slovenskega naroda Antona Tomšiča prevzel njegovo mesto. Že oktobra naslednje leto pa se je skupaj s sedežem časopisa preselil v Ljubljano. Čeprav ga je delo urednika izčrpavalo, je kljub vsemu tudi ustvarjal in nekaj njegovih del je povezanih tudi z našim mestom. Tu je dokončal Sosedovega sina, napisal značajevki Lipe in Telečja pečenka ter povest V Vojni krajini. Porodila se je tudi zamisel o zgodovinski prozi Ivan Erazem Tattenbach, bojda ob obisku v vinogradu Josipa Vošnjaka nad Slovensko Bistrico in ob razpravi mariborskega profesorja Puffa. Delo je napisal kasneje v Ljubljani.
