Srednjeveška javna kopališča so bila namreč mesto stalne in javne prostitucije, obenem pa neke vrste hotel za "sproščujoče urice" in prizorišče zvodniških dejavnosti. V njih so bile kadi za kopanje v dvoje in manjše sobe, primerne za "počitek". Čez čas so sočasno kopanje obeh spolov prepovedali, a so bile moškim v kopališčih na voljo mlade delavke, ki so na željo obiskovalce "masirale" ali kako drugače stregle njihovim telesnim potrebam.
Verjetno je šlo za eno takih kopališč tudi pri tistem, ki je v Mariboru v pisnih virih prvič omenjeno že v letu 1393. Pravzaprav sta to bila kopališka uta in hlev, ki sta stala med Martinovo hišo - ta je uto prodal mariborskemu špitalu - in špitalskim vrtom v samem srednjeveškem mestnem jedru, na območju za današnjo pošto. V letih 1486 in 1491 se omenja tudi kopališki mojster, padar Vincenc Meychfuer, ki je po vsej verjetnosti skrbel za goste kopališča, podrobnosti njegovega poklica pa (žal) niso znane.