Firbcanje po Mariboru: Sproščeni v javnem kopališču

Vid Kmetič
18.10.2020 05:00

Javna kopališča v preteklosti niso bila namenjena zgolj športu in rekreaciji, ampak so služila predvsem higieni, pa tudi sproščujočim uricam. Ko so evropski križarji med svojimi pohodi po Bližnjem vzhodu spoznali javne kopalnice in javna kopališča, jih tudi doma nikakor niso hoteli pogrešati.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Agape

Srednjeveška javna kopališča so bila namreč mesto stalne in javne prostitucije, obenem pa neke vrste hotel za "sproščujoče urice" in prizorišče zvodniških dejavnosti. V njih so bile kadi za kopanje v dvoje in manjše sobe, primerne za "počitek". Čez čas so sočasno kopanje obeh spolov prepovedali, a so bile moškim v kopališčih na voljo mlade delavke, ki so na željo obiskovalce "masirale" ali kako drugače stregle njihovim telesnim potrebam.

Verjetno je šlo za eno takih kopališč tudi pri tistem, ki je v Mariboru v pisnih virih prvič omenjeno že v letu 1393. Pravzaprav sta to bila kopališka uta in hlev, ki sta stala med Martinovo hišo - ta je uto prodal mariborskemu špitalu - in špitalskim vrtom v samem srednjeveškem mestnem jedru, na območju za današnjo pošto. V letih 1486 in 1491 se omenja tudi kopališki mojster, padar Vincenc Meychfuer, ki je po vsej verjetnosti skrbel za goste kopališča, podrobnosti njegovega poklica pa (žal) niso znane. 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta