Neprijetno učinkujejo neprepleskana pročelja nekaterih maloštevilnih stavb, tako na primer one, v kateri se nahaja rešilna postaja, nadalje one baročne s težkimi polrelijefi in še nekatere druge. Ta zapis bi lahko mirno postavili v današnji čas, a ga je pisec sestavil pred nekaj več kot 90 leti, 11. avgusta 1931. Na Koroški je bila takrat živahna tržnična dejavnost, ulica je bila skupaj z Glavnim in Vodnikovim trgom pravi rezervoar, iz katerega je črpal "celokupni mariborski želodec svoje potrebščine, rastlinske in mesnate".
Higienske razmere, v katerih se je to odvijalo, pa so bile, milo rečeno, vprašljive. Stojnice mesarjev in vozovi špeharjev so stali na tlaku, ki je bil vse prej kot gladek, tako da ga je bilo nemogoče očistiti, med stojnicami je tekel živahen promet vozov, pešcev, kolesarjev pa tudi osebnih avtomobilov in celo avtobusov, ki so dvigovali prah in drugo nesnago. Predvsem poleti, ko dneve in tedne ni padla niti kapljica dežja. Sicer je takrat veljala miselnost, da "ugonabljajo solnčni žarki vse bolezenske klice", ulice in trge so večkrat škropili z vodo, a že takrat so se zavedali, da spada predvsem prodaja mesa v pokrit in zavarovan ter predvsem čist prostor. Neki avstrijski arhitekt je predlagal, da bi zidano tržnico postavili na Glavnem trgu, a se je lokalnim oblastem ta predlog zdel neprimeren, nameniti osrednji mestni trg zgolj tržni dejavnosti se jim je zdelo škoda. Ko pogledamo nekaj malega več kot 90 let kasneje na Vodnikov trg, se zdi, da se v našem mestu spet ubadamo s podobnimi problemi.