Barbara Bradač
Sprehod, ki so ga vodili dijaki, se je začel v Volkmerjevem prehodu, na dvorišču legendarnega hotela Orel in takoj razvadili brbončiče radovednih sprehajalcev z golažem. Od tam je nemala množica pot nadaljevala do gostišča Novi svet in gostilne Pri Jelenu, se sprehodila do Velike kavarne, gostilne Koper, se vrnila mimo slaščičarne Ilich in sprehod zaključila pri Hotelu Slavija, kjer so dijaki postregli s sladico, ki jo pozna vsak Mariborčan, ki je kdaj obiskal hotel Slavija - belo damo.
Dijakinje Patricija Turk, Sara Širec, Nuša Salatnik in Neja Rozman so na vsaki od točki opisale zanimivosti iz zgodovine posamezne restavracije oz. gostilne, ki so jih naredile v Mariboru večne. Namen ni bil samo spoznavati preteklosti, mladi so s tem urili tudi veščine javnega nastopanja. Bilo je naporno, mesec dni so se pripravljale, so priznale. Trema pred vodenjem je bila precejšnja, niti zajtrka niso zmogle pojesti. Naslednjič bo še bolje, so prepričane.
Kje je spal albanski kralj pa tudi glasbenik Ray Charles?
Zgodovina Orla sega v 18. stoletje, ko je v Mariboru nastala gostilna Črni orel (tedaj: Schwarzer Adler) s prenočišči in je bila v tistem času najimenitnejše gostišče v mestu. "Hotel Orel je nekoč gostil pomembne in slavne ljudi - na primer albanskega kralja, znanega lastnika tekstilne tovarne iz Maribora Hutterja, gledališkega režiserja Orliowskega, slovitega glasbenika Raya Charlesa in še mnoge druge," je povedala Nuša Salatnik. V času med obema vojnama se je kakovost mariborskega gostinstva precej izboljšala. Dunajski kuhinji, ki je v Orlu prevladovala vse do prve svetovne vojne, so se pridružile srbske jedi, Primorci so prinesli s seboj svoje recepte - med njimi znamenite tržaške vampe. Tradicija v hotelu Orel je ob vampih postala tudi stalna ponudba golaža in obare. Švicarji, ki slovijo kot zelo zahtevni gostje, pa so si vedno znova radi naročili Orlov tatarski biftek. Več kot trideset let je bila zelo uveljavljena slanikova pojedina, ki so jo v salonu hotela Orel pripravljali na pepelnično sredo.
In brez tradicionalnega golaža se sprehod ni smel začeti. Dijaka Siniša Petrušić in Rok Radić sta povedala, da so golaž pripravili že dan prej, saj je ta jed na žlico še boljša, ko kak dan odstoji in se jo ponovno pogreje. "Prepražili smo čebulo, dodali isto količino čebule in mesa, zato je golaž sočen, začinili z majaronom, kumino, rdečo papriko, solili in poprali, zalili z vodo in počasi kuhali tri ure," razkrije Petrušić, ki sicer raje skuha, kaj bolj modernega. Doma ne primeta rada za kuhalnico, "ker mama boljše skuha, pa tudi hitro se skregaš z mamo v domači kuhinji, zato jo raje prepustiva," sta usklajeno in navihano povedala.
Kje so sredi osemdesetih v Mariboru stregli školjke in kaviar?
Med sprehajalci je bil tudi Franc Sagadin, ki je sredi osemdesetih delal v Orlu. Polno anekdot pozna. Nekoč so natakarji skorajda do obisti poznali svoje goste. "Direktor bližnjega muzeja je bil skoraj družinski član. Vedelo se je, kaj je jedel, kdo ga je smel streči, za katero mizo je vedno sedel, kako glasno je lahko takrat radio igral," je obujal spomine. Spomnil, da so stregli jetrca, obaro, zrezke, stejke, divjačino, ob klasiki golažu in vampih. A Orel je imel v izložbi na Slovenski ulici tudi akvarij s svežimi ribami, ki so še posebej navduševale avstrijske goste. "Orel je imel na vrhu tudi odprto teraso. Tam pa smo stregli školjke, kaviar, druge ribe,... Si zamišljate, da smo takrat še v Jugoslaviji, imeli tudi mi takšno sodobno hrano v Mariboru," se spominja.
"Da oživljamo bogato tradicijo gostinstva, ki jo je Maribor imel veliko, danes pa je ostal le še majhen kanček preteklosti, saj tradicionalnih specialitet v mestu skorajda ni. Na šoli spoštujemo tradicijo, zato dijake izobražujemo tudi o zgodovini gostinstva in turizma. Številne kulinarične tradicionalne specialitete lahko danes z novimi kuharskimi tehnikami naredimo ponovno privlačne tako za oko kot brbončice," je prepričan ravnatelj SŠGT Maribor Dušan Erjavec in napoveduje, da bi lahko tematsko vodeni kulinarični sprehodi postali tradicionalni, saj še zdaleč v dobri uri niso mogli prikazati vsega.
Včasih je bilo v središču mesto mnogo gostinske ponudbe s tradicionalno štajersko hrano, pravi Andrej Purgaj, učitelj praktičnega pouka turizma, ki je tudi turistični vodnik po Mariboru. Danes ga turisti velikokrat vprašajo, kam v središču mesta pojesti nekaj štajerskega? "To manjka. Okolica ni težava. V samem centru nimamo te ponudbe, saj lahko, žal, prej naročiš pico in testenine kot pa govejo juho in 'pohano' kuro," pravi Purgaj. Da ne gre zgolj za kolcanje po preteklosti, ki jo pogosto tudi idealiziramo, ampak gre dejansko za manjko mesta, dodaja. "Saj imamo tudi moderno slovensko hrano v moderni obliki, ampak tradicionalno nam manjka. Radi imamo 'pohano' kuro, dunajski zrezek, pražen krompir, domačo solato z bučnim oljem, potico, gibanico, zato so turistične kmetije v okolici Maribora polne in delujejo že vrsto let. To pomeni, da imamo to hrano radi, ampak če v mestu te ponudbe ni, jo tudi težko predstavimo," pojasni Purgaj. Madžarska, Slovaška, Češka, Italija, nas tu prehitevajo, v njihovih gostilnah ali restavracijah v središčih mestih in si lahko privoščite tradicionalni obrok.
Če si bil zaljubljen v osemdesetih je bila bela dama nepogrešljiva
Sprehod smo zaključili pri hotelu Slavija, ki so ga nekoč polnili tuji gostje in Mariborčani z družabnim življenjem. Prav ta hotel je bil prvi ki je ponujal hladni bife v Sloveniji. V njem pa je prespal tudi nekdanji predsednik Jugoslavije, Josip Broz Tito. S Slavijo je tesno povezana sladica bela dama, sladica za zaljubljene. . In enako so belo damo pripravili dijaki. Niko Marin, Jan Planšak, Niko Pečnik so pod vodstvom Darka Marina, učitelja in vodjo šolske kuhinje pripravili ledeno sladoledno podlago, prelito najprej z vročo borovničevo tekočino, nato s sladko vročo čokolado, na vrhu pa dodali še sladko smetano in mandljeve lističe. Učitelja Marina žalosti slab vpis za kuharje, a ga ne preseneča glede na zapiranje v zadnjih dveh letih, ob slabem plačilu in odnosih, ki vladajo v nekaterih kuhinjah.
