Bilo je prvič. Zgodovinsko. Dvajseti oktober 2020 je velik, neizbrisljiv datum - zapečaten kot prvi dan s policijsko uro, ki prepoveduje gibanje ljudi na prostem med 21. in 6. uro. Ne samo v Mariboru, ampak v celi državi. Da se je mariborskemu županu Saši Arsenoviču po(ne)srečilo prav na ta dan izdati prvo številko svojega časopisa, iz katerega bijejo pomenljive besede svoboda, mesto pleše in vzdržimo, je izzvenelo obskurno, najbrž nekje na nivoju samopromocijskega ruralizma. V torek zvečer je temu redkokdo namenil sploh kakšno pozornost.
Čeprav so maloštevilni posamezniki, ki niso ostali zaprti doma in so se ob 21. uri zbrali na Glavnem trgu, na tapeti imeli prav politike, oblastniške lakaje in njihove poteze. Stanje s policijsko uro, ki jo je Maribor nazadnje doživel vojnega aprila 1941, ko jo je ukazal okupator, tokrat pa jo je odredila vlada demokratične Republike Slovenije v imenu epidemije novega koronavirusa, ljudje doživljajo podobno. Dojemajo jo kot neke vrste okupacijo, kratenje svoboščin in pravic, pritisk, ki kisa možgane in duši duha. "Tukaj smo zaradi represije, policijske ure in ljudi, ki določajo takšne ukrepe," so izpostavljali. Kaj meni večina Mariborčanov, v tej reportaži nismo mogli zajeti. Srečali smo jih le peščico.
Prazne ulice in vroče glave
Ulice v središču Maribora (od Partizanske čez Trg Leona Štuklja, Vetrinjsko, Poštno, Gosposko, Slovensko ulico in do Trga svobode) so bile v času policijske ure kot kakšne filmske kulise za apokaliptični, distopični ali srhljivi scenarij, prazne in tihotne, žalostno sive. Pulzirajoče reklamne table, ki povsod svetijo, stojijo kot neuničljivi, lipovi bogovi in še naprej snubijo v potrošniško tiranijo. Nikjer vonja po pečenih kostanjih. Nikjer nikogar, niti netopirjev. Stopanje po suhem jesenskem listju šelesti glasneje kot sicer. Izza vogalov je prinašalo nekaj shakespearjanskega. Iz stare, slabo zatesnjene bajte naplavi krohot ljudi. Fino, si rečeš, še je človek.
"Da nam omejitve postavljajo avtoritete, ki nimajo ne politične ne moralne integritete, ni sprejemljivo"
Shodu na osrednjem mariborskem trgu bi težko rekli protest, četudi je v svoji biti imel protestniško, uporniško noto. Naključno zbrani, bilo jih je kakšnih 60, so v glavnem zveneli bolj razočarano, zaskrbljeno kot agresivno in besno. Oglašali so se spontano, s parcialnimi pogledi. "Sprejemamo virus, razumemo, da obstaja in da povzroča bolezen. Razumemo, da si je treba razkuževati roke, paziti na higieno," so začeli. Njihov uvod je zvenel milo, sinhrono. "Zakaj ne zaprejo trgovin ali jim omejijo delovnega časa, če je problem fizična bližina, fizični prenos virusa?" je logično sklepal dolgin in požel odobravanje. "Tudi empatijo imamo," je vskočil suhljatež v črnem. "Tudi do doktorjev, ki hodijo na kvize," je ironično pribil na račun zdravnikov, ki so se pretekle dneve pojavili v različnih televizijskih kviz šovih. Kakšna žolta je priletela tudi čez novinarje. Maske gor ali dol, bolj jih motijo tiste v prenesenem pomenu, ki jih nosijo vplivneži, so dejali.
Vzporednica med policijsko uro in Kanglerjevimi radarji
"Policijska ura je neprimerna, nesprejemljiva in protiustavna. Da nam omejitve postavljajo avtoritete, ki nimajo ne politične ne moralne integritete, ni sprejemljivo. Človek s hipoteko amoralnih in kriminalnih dejanj nam ne more postavljati in razlagati ukrepov," je anonimnež stopnjeval svoje razmišljanje in ciljal na premiera. "Svobodna država smo. Saj niso izredne razmere. Nočemo, da se ponovi leto 2012, ko je Maribor že gorel in bil na ulici," je poudaril drugi in spomnil na čase protestov proti (lokalni) politiki. Vlekel je vzporednico med tako imenovanimi Kanglerjevimi radarji in policijsko uro, ki bi lahko tokrat predstavljala usodni moment, nevarno iskro, ki zna razjariti množice. Dokler ni župan Franc Kangler Mariborčanov lopnil z radarji direktno po žepih, so njegove mahinacije dolgo tolerirali. "V osebno sfero pa posega tudi policijska ura," se mu je zatresel glas.
Opazovali so jih ducat policistov in dva zdravstvena inšpektorja. Med množico je bil tudi kakšen provokator, (alkoholno podžgan) pozer, pravno in intelektualno podkovan pogumnež. Eden od teh je pokasiral popis inšpektorja in kazen 1200 evrov, ker ni nosil maske in je vztrajal, da si je ne bo nadel. Po približno pol ure so se glave ohladile. Vsi so se razkropili. Mesto se je pogreznilo v mrakobnost.
Upoštevali so policiste in inšpektorje
S Policijske uprave Maribor so sporočili, da spoštujejo javno izražanje mnenj in stališč, a da so se zbrani na Glavnem trgu zavedali, da kršijo odlok o omejitvi gibanja oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s covidom-19. Zato so udeležence protesta prosili, naj upoštevajo predpise, in pomagali zdravstvenim inšpektorjem pri izrekanju opozoril za prekrške. "Sami nismo izrekli nobene sankcije," trdijo policisti. "Večina udeležencev je opozorila takoj upoštevala in je odšla domov."
Nogometaš, ki ne ve za policijsko uro, in padalca
Po Poštni ulici je prihlačal izgubljeni tujec, vpet v nogometni klub, ne vedoč, da obstaja policijska ura. Voščeno bled se je zahvalil za informacijo in hitro odšel naprej. Okoli cerkve na Slomškovem trgu ni bilo slišati božjega piska. Tesnobno ozračje je presekalo raskavo, kričeče oglašanje rečnih galebov.
Na vogalu Gosposke ulice in Slovenske s fotoreporterjem trčiva ob mlad par. Prismejeta se kot padalca z neba, ki nehote ignorirata "haus arest", in pobijeta vse uveljavljene, središčne razlage covida-19. Ne kar povprek, lahkotno, imela sta argumente, vendar se z njimi večina zagotovo ne bi strinjala. V pogovoru zajadramo po različnih področjih; patologiji med politiki, utišanih, odrinjenih (strokovnjakih), ki se ne strinjajo z elito, teorijah zarote, novi tehnologiji 5G, samooskrbi Slovenije in psihofizičnem zdravju.