​(INTERVJU) Drago Cerjan, arhitekt: Gradimo za nesrečne in asocialne ljudi

Arhitekti ste prejšnji teden praznovali svoj dan, v Mariboru je bila otvoritev vaše razstave skic. Realistične podobe, iz katerih vidimo, da veliko potujete. Kaj vas prevzame, ko pridete v neko mesto, in kako pomembna so potovanja?

"Fakulteta je neki okvir, vse drugo sem se naučil preko potovanj, ki so prava edukacija. Ko prideš v prostor, ki ga začutiš z vsemi čutili, opaziš svetlobo, okolje, arhitekturo, kompozicijo, ki je tako sestavljena, da ti zaigra srce, ljudi, ki gredo mimo, gre za fascinacijo in učenje. Poleg kondenzacije emocij se vzpostavi mentalni sistem, ki se odtisne znotraj in od zadaj. S tem gradiš samozavest črte. Na ta način - preko črte - tudi razmišljam. To lahko dobiš samo na potovanjih, v prostoru, ki je drugje in te prevzame. Nekateri pišejo dnevnike, jaz pa sem risar in trenutek ujamem, beležim s črto. In tako, kot sem na eni strani navdušen nad majhnimi mediteranskimi trgi, ki so jih naredili brezimni avtorji, me na drugi strani žalosti, ko danes pridem na gradbišče med mojstre, kjer je vedno manj tistih, ki delajo s srcem in ne samo za denar."

Na risbah so Maribor, Benetke, Split …

"Na razstavi ni nemških dežel, ki sem jih tudi narisal, Prage, Francije … V mediteranskem svetu se počutim doma."

Skiciranje lahko predstavlja tudi pot do zasnove projekta ali abstraktno kreacijo. Koliko je še smiselno ob današnjih računalniških vizualizacijah?

"Ravno to je smiselno in škoda, da so današnji študentje skoraj pozabili risati. Ker ideja se rodi preko skice, risbe. Črta ima emocijo, je jezik in prihaja iz nezavednega. Preko papirja, pisala, prstov deluje senzorika, ki jo klik na računalnik težko zamenja. Računalnik je le orodje in zelo težko je narediti kreacijo, če nimaš stika s transcendentalnim. Za poklic arhitekta je izjemno pomembna širina, kulturni kontekst. Tisti, ki ne berejo, ne poznajo likovne umetnosti in jih ne zanimajo družbeni sistemi, bodo težko delovali. Razočaran sem, ker včasih na razstavah ali gledaliških predstavah vidim malo kolegov in študentov, ki bi jih profesorji morali motivirati za spremljanje dogajanj, debatiranje in opazovanje detajlov. Računalniška vizualizacija je pomembna zato, da stranki prikažem končno idejo v hiperrealistični obliki. Vendar me pri našem delu, ki je antagonizem med čisto realnim, tem, kako boš zabil desko, in transcendentalnim, najbolj zanima ta neubesedeni del, kako priti do emocije in sprostiti svojo ustvarjalnost. In jaz pridem do tega preko črte, preko risb, ki so nastale tudi na kakšnih prtičkih, umazanih s kavo ali vinom. Ko odklopiš razumski del in se prepustiš, steče črta. Zato lahko tudi po pisavi hitro prepoznamo karakter človeka."

Kaj kažejo zaobljene črke?

"Mehkobo. Tisti, ki piše špičasto in navzven, je verjetno agresiven. Če so črke obrnjene na levo stran in manjše, je človek najbrž introvertiran."

V središču razprav na nedavni arhitekturni konferenci je bila ideja o rehabilitaciji nevzdrževanih in prevelikih stanovanjskih hiš iz sedemdesetih let, ki bi rada prerasla v gibanje. Se vam zdi to posrečeno?

"Definitivno. Arhitektura je kot lakmusov papir družbe, ker je streha nad glavo tako eksistencialna, da se na njej odražajo vsa družbena razmerja. Gradnja je vedno produkt nekega časa in zdaj imamo v Sloveniji velik fond hiš iz revolucionarnega časa, ko so ljudje kolektivno gradili in se družili, kar je danes težko doseči, in so stare. Obnova je ta trenutek ena največjih tem v arhitekturi."

Kako je mogoče hitro in učinkovito preobraziti stanovanjsko sivino in kdo vse bi moral pristopiti k reševanju problema, ker preobrazba Slovenca, da naj v svojo hišo sprejme še koga, najbrž ni stvar arhitekture?

"Potrebne so strategije na nivoju družbe, o bivanju širše in o starejših, ki zdaj pretežno živijo v teh hišah in nimajo denarja za vzdrževanje, obnavljanje. Gre za sociološki in še kakšen problem, tega ne more reševati samo arhitektura. Ta je le en, končni del, je kot paspartu v življenju, okvir, ki ne sme biti tesen. Ker okvir lahko pokvari sliko. Stanovanjski problem je eden največjih zalogajev v Sloveniji, v katerega ljudje vlagajo preveč energije, resursov in časa. Potrebne so politične strategije za bivanje, ki bi določale, da strošek za stanovanje ne sme presegati 20 odstotkov plače. Vse, kar je več, ni vzdržno. Politične agende bi morale vključevati tudi arhitekte, vzorčne primere, projekte, ki bi jih ljudje lahko dobili zastonj, itd. Zgled bi lahko bil Dunaj."

Konferenca je bila bilateralna, omenjate Dunaj. Kaj bi lahko kopirali od Avstrijcev?

"Dunajski model je fantastičen. Na mestnem in državnem nivoju imajo blagajno, v katero vlagajo denar za stanovanjsko gradnjo in razpisujejo natečaje za najboljšo izvedbo. Dejansko nekdo nad tem bdi. Posel dobi tisti, ki ima najboljši projekt, in stanovanja mora prodajati oziroma oddajati za določeno ceno, kar pomeni, da cena najemnine ne sme preseči 20 odstotkov povprečne plače. Pri nas pa smo gradnjo prepustili trgu, ki ne pozna milosti, kar je katastrofalno, in neoliberalnemu načelu najmanj vložiti in največ dobiti. Drugi potencial je co-living, novi načini bivanja. Ampak pri naš še vedno delamo iste modele kot pred 50 ali 70 leti, čeprav se je življenje močno spremenilo."

S co-livingom mislite tudi stanovanjske zadruge?

"Predvsem to, ker so zadruge odličen sistem. Ljudje se zberejo skupaj, da bi gradili, in že s tem, ko se povežejo, se ustvarjajo interakcije. Nato več kot samo živijo skupaj, delijo si skupne prostore, stvari, mnenja ... Za razliko od življenja v klasičnem bloku, kjer tudi zelo socialni ljudje zaprejo vrata svoje celice in so samozadostni. Ti isti ljudje bi se z drugačnim načinom oblikovanja in organiziranja stanovanjskih enot družili in živeli drugačno socialno življenje. V Avstriji, kjer so še bolj zadržani kot Slovenci, so naredili eksperiment in za pet socialnih stanovanj naredili skupno pralnico. Ugibanje, kako se bo to obneslo, ali se bodo sosedje prepirali, se je obrnilo v obratno spoznanje, ljudje so se začeli bolj obiskovati, skupaj piti kavico, prirejati skupna praznovanja. Skratka začeli so se bolj sprejemati. Podobno je bilo v Ravnikarjevih študentskih blokih v Rožni dolini, kjer so bile za 20 sob skupna kuhinja in sanitarije in smo se vsi poznali in pogovarjali. Tam, kjer so bili luksuzni apartmaji z enimi sanitarijami za štiri študente, pa so se poznali samo ti štirje. Arhitektura ima moč, da vpliva na to, kako se bomo ljudje socialno vedli v nekem prostoru. In zadruga, co-living, ne razmišlja le o goli steni, ampak tudi o socialnem življenju. To pogrešam, o tem se premalo razmišlja. Ko smo pred dvema letoma v Mariboru poskušali postaviti ekološki projekt z Avstrijcem Fritzem Maicingerjem, ki ima izkušnje z uspešnimi modeli med zadrugo in co-livingom, ni bilo posluha pri potencialnih investitorjih. Kot da se bojimo delati nove stvari."

V ljubljanski soseski Novo Brdo neke skupne prostore sicer postavljajo.

"Pri nas imamo res vse pojme pomešane. Stanovanjski sklad, ki naj bi gradil racionalno, poceni in čim več, gradi ultra luksuzna stanovanja z vrhunsko arhitekturo in boljšo fasado, kot je na ljubljanskih prestižnih blokih, kjer stane kvadratni meter stanovanja 4000 evrov. Mi, ki delamo z zasebnimi naročniki, sploh ne moremo pomisliti, da bi lahko fasado obložili s keramiko. Skupni prostori v tej soseski so spet strukturirani tako, da dvomim, da bodo funkcionirali za vse stanovalce. Naredili so lepe, samozadostne luknje, ni pa recimo skupnega trga ali pralnice, kamor morajo vsi. Ker ko si se primoran srečati s sosedom, reagiraš drugače."

Kateri so trenutno najbolj pereči problemi arhitektov?

"Trajnost, prenove, podnebne spremembe, nepovezanost ceha, zaradi česar arhitekti nimamo glasu in moči. Trg je popolnoma prepuščen samem sebi in neoliberalnemu razmišljanju. Marsikdo, ki mu želim narediti dobro arhitekturo, gleda, kot da mu želim iz denarnice trgati denar in zaslužek. Arhitekti imamo vse manj moči, naš vpliv se zelo zmanjšuje. Še bolj se bo z novim zakonom, pri katerem zbornici ni uspelo uveljaviti stališč, da bi arhitekti ostali odgovorni vodje projektov in bodo to lahko strojniki, geodeti, gradbeni inženirji … Vse te strokovnjake potrebujemo, vendar ne morejo voditi ideje. Arhitekt ima drugačen odnos, odgovornost do ideje, ki jo je ustvaril, ve in razume, zakaj so izbrane določene barve, okna, razmerja. Če tega ne razumeš, jih (avtomatsko) z lahkoto izpustiš. Arhitekt mora biti most med umetnostjo (idejo) in racionalnostjo (načrtom). To se bo in se že pozna v prostoru, zlasti v enodružinskih hišah, ki jih pretežno delajo gradbeniki, ker so cenejši. Kako gre logika kapitala svojo pot, kaže grozna škrbina v središču Maribora, ki je nastala na mestu, kjer je bila spomeniško zaščitena hiša s krasnim dvoriščem, a je povozila prostor in vse zakone, investitor je šel v stečaj (podjetje MTB op.p.), nedokončana stavba pa še naprej kazi prostor."

Če so čas župana Kanglerja zaznamovale gradbene afere, kakšna je senzibilnost do pomena arhitekture in umestitve v prostor v Mariboru danes?

"Urbanizma tako več ni, postal je nekaj, kar lahko kupi vsak, ki ima denar in naroči OPPN (občinski podrobni prostorski načrt, op. p.), kakršnega pač želi. Krasen primer je načrtovana soseska pri Studenški brvi, ki ne sodi v ta prostor, ker je pretežka in uničuje zeleno potezo ob Dravi. Resnega urbanističnega reda in dolgoročnega planiranja ni, nihče nad tem ne bdi."

Ampak saj Maribor ima mestnega urbanista in podžupana arhitekta, imel je tudi mestnega arhitekta.

"Zelo težko za prostor skrbi ena oseba, to je strateško, dolgoročno delo. Včasih je obstajal zavod za urbanizem, kjer je bilo zaposlenih 30 ljudi. Lažje je v Ljubljani, kjer je gospod Koželj resna avtoriteta. Ampak to je neponovljivo, ker koželjev ni veliko."

Kako torej dvigniti nivo bivanjske kulture v Mariboru?

"Z institucijami na državnem nivoju, denimo z ustanovitvijo direktorata za arhitekturo, in na lokalnem. Na primeru obnove Lenta, za katerega po natečaju Maruša Zorec dela izvedbene projekte, se sprašujem, s kom sodeluje, kdo je njen sogovornik, kdo ji pove, kaj je dobro. Mestnega sogovornika nima, dialoga ni. Menim, da bi za takšne večje projekte občina morala pogodbeno najeti skrbnike - tri arhitekte, enega z univerze, enega bi predlagalo društvo arhitektov in enega mesto. Ker arhitektura ni samo estetika, ampak mora živeti. Naj predstavim na primeru Barcelone, kjer se je mestna oblast lotila zanimivega projekta. Ustanovili so joint-venture podjetje in za dve leti zaposlili deset ljudi z nalogo, da iz zanemarjenega močvirja naredijo uspešno zgodbo (za otroke). Potem ko je multidisciplinarna ekipa analizirala prostor ter oblikovala nov program, so razpisali mednarodni arhitekturni natečaj in zasebni investitorji so se trgali, da bi tam gradili. Zdaj je tam eden najboljših in najbolj obiskanih predelov Barcelone z zoološkim parkom ob vodi, kongresnim centrom, hotelom, elektrarno, ki deluje kot skulptura. Podobno bi lahko v Mariboru naredili s starim mestnim jedrom in angažirali mednarodno ekipo, ki bi out of the box razmišljala, kaj naj Maribor bo - mesto vina, zeleno mesto ali karkoli in kako bi historično jedro napolnili s potentnimi ljudmi, ki bi dali mestu nov utrip."

Oblast izpostavlja turizem in gostinstvo.

"To je lahko past, v katero so se ujela mnoga mesta, kajti ko jih preplavijo turisti, ni prijetno. Sprašujem se, ali je to res edini potencial Maribora. Mislim, da ni. Zato da bi pritegnili mlade, bi jim lahko dali prazna podstrešja v središču mesta in se dogovorili z zavodom za varstvo kulturne dediščine za preproste smernice, kako naj jih obnovijo. V Melje bi lahko prenesli primer kitajskega industrijskega kompleksa, v središču katerega so Kitajci naredili javni prostor s koncertno dvorano in umetniško tržnico. Ostalo so razdelili umetnikom, ki so si prostore, velike okrog sto kvadratnih metrov, uredili sami v ateljeje in za bivanje, mesto pa jim je plačevalo elektriko. To je zelo preprosto, poceni in sodobno."

Lahko komentirate še nekatere mariborske primere, zaprtje Glavnega trga in Koroške ceste, brv ob Glavnem mostu, preureditev Lenta, center Rotovž, stanovanjsko gradnjo na Studencih in Pobrežju?

"Tako se dela, kot se delata knjižnica in se je Glavni trg. Ne gradiš novo, ampak prenavljaš tisto, kar je v slabem stanju. Četudi se zaradi Glavnega trga pozna pri prometu. Seveda mora imeti to še nadgradnjo, da pridejo ljudje v središče mesta. Brv na Lentu, ki je izvor mesta, njegova identiteta in spomin, je most zaradi mostu, povezava od ene gostilne do druge, kar je smešno. Tam je most, ki daje mestu močno veduto, zato postaviti zraven brv ni ustrezno in uničuje silhueto. Brv bi bila smiselna le, če bi območje od Lenta, ki ima na jugu krasno, edinstveno zeleno bariero, do Otoka postalo park, hladna cona za sprehajanje in rekreacijo. Lent potrebuje vsebino, s posegi moramo reševati probleme in prebivalci morajo nekaj imeti od tega. Če ni vsebinskega argumenta, se župani kitijo s spiskom, kaj so naredili, namesto zakaj so to naredili. Takšna brv bi lahko bila obešena pod Titovim mostom. Kar se tiče stanovanjske gradnje, gre spet za golo polnjenje kvadratnih metrov in generiranje nesrečnih, ujetih in asocialnih ljudi, namesto da bi postavljali nove načine (so)bivanja. Danes je veliko enodružinskih družin, samskih, ki bi v drugačnih okoljih drugače živeli."

Na kaj ste najbolj pozorni, ko načrtujete objekt, interier in katera svoja dela bi izpostavili bodisi zaradi zahtevnosti, estetike bodisi česa drugega?

"Bistvena je komunikacija z naročnikom, ga spoznati, začutiti. Če z njim ne vzpostaviš stika, interakcije, ne moreš delati dobre arhitekture. Kot profesionalec lahko naredim nekaj na deset načinov in bo v redu, ampak pomembno je, da najdem takšno rešitev, ki bo najboljša naročniku, v čem se bo on počutil dobro, in to sestaviti z zunanjim prostorom. Če arhitekt nima empatije, ne gre. Izpostavil bi dve prenovi, prva je manjši mestni hotel v Pipuševi ulici, ki je v celoti narejen po principu trajnostne arhitekture, saj smo spomeniško zaščiteno hišo preoblikovali v nizkoenergijski objekt in tako pridobili subvencijo Eko sklada. Celoten koncept in interier je narejen na principu reciklaže. Tudi ime BeCycle izhaja iz besede recycle in tako je arhitekturna prenova del osnovnega koncepta mestnega hotela, Sustainable stay and travel. Seveda pa takšen princip dela terja povečan angažma in odlično sodelovanje z investitorjem. Druga prenova je tik pred končanjem, gre za bivšo ambulanto v industrijskem kompleksu Melja, ki je dolgo časa samevala kot ruševina. Iz nje bomo naredili sodoben poslovni in skladiščni objekt po načelih skoraj ničenergijskih zgradb, ne da bi bistveno spreminjali obstoječo arhitekturo."

Kako manevrirate med recimo trmastim, vase zaverovanim investitorjem in načeli stroke? Koliko morate popuščati, da ne izgubite stranke?

"Če ne gre in se ne srečamo, se poslovimo. To je malokrat. Nisem za to, da bi nekoga o nečem prepričeval, lahko ga samo educiram na način, da vzpostavim stik, dam na izbiro več možnosti, idej in ljudi vključim v proces."

Kje ljudje, ko opremljajo svoje stanovanje ali načrtujejo gradnjo hiše, delajo največ napak?

"To je zelo zahtevno in je vezano na veliko psiholoških mehanizmov. Ko se vklopi nezavedno, človek postane lahek plen za obrtnike, ki znajo to izkoristiti. Če delam recimo za družino ali par, želim, da prideta na pogovor oba in skupaj načrtujemo."