(INTERVJU) Ivan Lorenčič, dobitnik boba leta: Varanja z Drugo bo septembra konec

Bob leta 2020, ki je najbolj prepričal bralce Večera, je tokrat skuhal dolgoletni mariborski ravnatelj Ivan Lorenčič. "V življenju lahko uspeš samo takrat, ko si upaš, včasih je treba tudi malo tvegati. Če nič ne tvegaš, največ tvegaš, ker ostaneš tam, kjer si," je izjava leta 2020, ki je dobila največ glasov. Lorenčič II. gimnazijo Maribor vodi že 30 let, priznanja za bob leta pa ne bo obesil zraven številnih drugih nagrad na šoli, pač pa kar doma. Ker se septembra od svoje preljube Druge poslavlja.

Še nedavno ste se šalili, da je velika verjetnost, da bob leta tokrat odnese II. gimnazija, ker so bili med kandidati poleg vas še trije (bivši) drugogimnazijci. In res se je zgodilo.

"Pa še vsem tem trem sem bil ravnatelj, kar pomeni, da sem na šoli res že dolgo. Nisem pa pričakoval, da bom bob dobil prav jaz. Morda je zmaga tudi posledica tega, da sem imel zadnjih 30 let ravnateljevanja kakšnih pet tisoč dijakov in morda sem tudi po tej liniji dobil kak glas. Bob leta je priznanje meni in vsem tistim, ki z mano delajo in me podpirajo, mi sledijo in tudi podajajo ideje, ki jih podprem in na ta način tudi jaz tvegam."

Ravno o tem, da si je treba upati in tvegati, govorite v svoji zmagoviti izjavi, ki je bila v osnovi namenjena lanskim devetošolcem pred vpisom. Zakaj se vam zdi pomembno poudarjati to mladim?

"Današnji svet je zelo konvencionalen in konformen. Ljudje se velikokrat ne spustijo v neke zgodbe, ker bi morali iz cone udobja. Vendar če želite nekaj spremeniti, je to vedno povezano s tveganjem, zato mladim povem: 'Gre za vas in vaše življenje, oči morate imeti odprte, da boste vedeli, kam iti.' Danes je kapital izjemno spreten v barvanju ljudi s poceni zgodbami v smislu, da je vse dostopno in vsi vse bomo, da je vse dovoljeno ter naj se ne sekiramo, ker bo že. Za takim barvanjem pa je zelo perfidna zgodba - ohranjanje kapitalskega in političnega položaja. Zato je mogoče tveganja danes premalo ne samo pri mladih, ampak tudi drugih generacijah."

Vi ste kdaj v svojem življenju noro tvegali?

"Že kot gimnazijec. V tretjem letniku mi je bila ponujena možnost, da grem v srednjo šolo v ZDA. In leta 1970 je bila Amerika za nas res Amerika. Imel sem zlate starše, ki so me iz Dupleka pustili v San Jose, ki je danes središče Silicijeve doline. Odšel sem s samo enim kovčkom in brez vsakega vedenja, kako bo vse skupaj videti. Drugič sem tvegal, ko sem se pri 30 letih odločil, da bom ravnatelj. Bilo je konec avgusta, ko šole ni želel prevzeti nihče, ker ni imela dovolj oddelkov, dodatnega programa niti urnikov. Tu sem spet imel oporo v ozadju, s strani moje žene, ki sem jo celo življenje varal z Drugo, vendar je imela razumevanje in potrpljenje z mano, da mi je to dopuščala, ker delo na II. gimnaziji ni služba za osem ur. Tudi naslov moje knjige je Moje življenje z Drugo. Tvegal sem tudi, ko sem ob imenovanju za ravnatelja zavrnil članstvo v Zvezi komunistov, tvegano pa je bilo iti tudi v program mednarodne mature, ker to ni bila ideja države, ampak dveh šol, ki sta prvo leto sami zbrali denar, da smo lahko pokrili priprave."

In drzne poteze so se vam tudi obrestovale.

"II. gimnazija je zgodba, ki jo lahko naredite, če imate na eni strani učitelje, ki so vam pripravljeni slediti, več delati in so tudi ambiciozni, na drugi strani pa krasne otroke. To je smetana, od katere je v veliki meri odvisna naša prihodnost in naš bodoči razvoj. Če zanje ne poskrbimo, sami sebi režemo vejo, ker bodo v končni fazi od njih odvisne tudi naše penzije. Tretji del pa so starši, ki nas podpirajo in s katerimi je bilo v vseh teh letih tako malo sporov, da to ni omembe vredno."

V govoru na podelitvi boba leta ste izpostavili vašo hipi generacijo, ki je svet postavila na glavo, in da zato verjamete, da bo tudi današnjim mladim med nas uspelo vrniti poštenost, zaupanje, znanje, cenjenost izobraževanja in spoštovanje drugačnosti. Zakaj so se te vrednote sploh izgubile, jih je dokončno pokopala epidemija?

"Ni jih pokopala epidemija, nasprotno, kakšne vrednote je znova povlekla na plan, recimo solidarnost. Krivec za pogreb teh vrednot je neoliberalizem, 50 let stara različica kapitalizma, ki stavi na grob individualizem, ki v neki fazi že začne ogrožati individuume. Ko do te faze pride, se mladi zbudijo. To se je še vedno zgodilo in se bo tudi zdaj."

Pa je v mladih te, kot pravite, konformne družbe, dovolj iskre za spremembe? Tudi sami večkrat poveste, da bi si želeli bolj nemogočo, uporniško mladino.

"Za zdaj še razmere niso zrele. A ko je kritično, se zmeraj pojavi nekaj ljudi, voditeljev, ki jim drugi sledijo. Pri 'flower power' in hipijih je na začetku tudi glasba generirala uporništvo, recimo komadi Boba Dylana ... Ko so se študentske demonstracije pojavile pri nas, so bili študentski voditelji ljudje, ki so danes akademiki. Začutili so, da je treba stvari spremeniti. Tokrat bo podobno, je pa vprašanje, ali na miren ali nasilen način. Hipiji so bili v glavnem miroljubni, tudi Lennon je pel Give peace a chance."

Tudi naša vladna politika vztrajno priliva olja na ogenj sovraštva v družbi, ki se v razmerah epidemije še bolj polarizira. Kako vidite vsa ta zavajanja, žaljivke, sovražne čivke in napade na drugače misleče.

"Žaljenje je velikokrat tudi posledica neznanja in kompleksov pred razgledanimi ljudmi. Ko ni več argumentov, se pač gre na osebno raven. Politika, ki želi delati v dobro vseh, družbe ne polarizira. To počnejo politiki, ki gledajo svoje ozke politične ali osebne interese. Polarizacija vedno najbolj ustreza tistemu, ki jo vodi. Tipičen primer je bil Trump, ki je zelo spretno zmanipuliral srednji beli razred, da je začel slediti nekomu, ki je, absurdno, zelo bogat ravno na njihov račun. Tudi pri nas polarizacija, ki se dogaja z raznimi zelo neprijetnimi potezami, ne vodi nikamor."

Tudi šolstvo je ta čas pravo bojno polje. Zdaj, ko je večina učencev nazaj v klopeh, se strasti sicer umirjajo, pa vendar, kako ste živeli to sago dolgotrajne zaprtosti in stalne negotovosti?

"Dijaki so bili absolutno prehitro doma. Tu sta ministrstvo za šolstvo in ministrica podlegala verjetno agresivnim ministrom v vladi. Otroci so zato bili doma skupaj sedem mesecev, kar zanje ni dobro. Znanje ne bo takšno, kot bi moralo biti, a to se da nadoknaditi. Težko pa bo nadoknaditi druge stvari. Pri 15 in 16 letih se mora mlad človek zaljubiti, narediti kakšno oslarijo, se kregati, ker kasneje vse to ni isto."

Kako pa je in bo koronavirus dolgoročno spremenil šolstvo?

"Nekaj dobrega je vendarle naredil in to je velikanski skok v IKT, predvsem seveda za učitelje, dijaki so v tehnologiji že tako vešči. Za stvari, ki smo jih naredili v enem letu, bi v normalnih pogojih potrebovali dve, tri ali še več let. Pri nekaterih ljudeh je epidemija tudi prinesla, kot sem že omenil, nekaj več solidarnosti."

Veliko učiteljev srednjih šol, pa tudi fakultet, ne nazadnje delodajalcev pravi, da dobivajo polpismene generacije. Zakaj znanje pada in kaj je največja rak rana našega šolstva?

"Šolstvo se prepočasi prilagaja. Moralo bi slediti svetu okoli sebe, a spet z zdravo mero pameti. Ne naenkrat, z nenadnimi spremembami. Ali prepričanjem, da morajo ljudje, ko pridejo na delovno mesto, že vse znati. Če sproti izobražujete za neposredne potrebe trga, se zna v večjih krizah ali spremembah zgoditi, da so ti ljudje popolnoma nesposobni spreminjanja in prehajanja na druga področja. Predvsem gimnazije bi morale narediti korake naprej, vendar se reforme nihče ne loti, ker si je treba upati. Kot smo si recimo mi, ko smo leta 1995 s takratnim ministrom Slavkom Gabrom uvajali maturo. Spremembe na bolje se bodo zgodile, šele ko bomo spet imeli politično opcijo in ministra Gabrovega ranga. Ter podporo širše politike. Do takrat lahko stroka marsikaj predlaga, a se ne bo dalo nič narediti."

Zakaj ljudi s tako širino v politiki skorajda ni več?

"Ker smo prišli tako daleč, da se politike sposobni ljudje in strokovnjaki izogibajo, ker tako delo avtomatsko ne prinaša pozitivnega pogleda na človeka niti ugleda. Žal. Dokler bo trend negativnega kadriranja in bo odločala fraza 'samo, da je naš', bomo nazadovali. Pred 30 leti je bilo popolnoma drugače. Jaz sem šel za direktorja zavoda za šolstvo leta 1993, ne da bi Gabra ali sekretarje osebno poznal. Na prvem sestanku smo se z dr. Pavlom Zgago, dr. Ljubico Marjanovič Umek in dr. Gabrom vikali. V čast in priznanje mi je bilo, da me nekdo takega kova povabi. Zdaj na ta način ne gre več in dobite, kar dobite."

Ravno zdaj se na ministrstvu za izobraževanje odvija kadrovski cunami.

"Vedno je vprašanje, do kod menjati sodelavce. Do državnih sekretarjev je še okej, preostalo je stroka in ti morajo, če so pravi strokovnjaki, ostati, saj najbolj vedo, kako stvari stojijo. Sicer ne morete nič narediti, ker predolgo traja, da se človek nauči vse potrebno, če se je sploh pripravljen kaj naučiti. Če pa na položaje na novo imenujejo osebe, ki nimajo znanja, si pa veliko upajo, pridemo do sprejemanja odločitev, ki so napačne in škodljive. Zdaj smo imeli cel kup ukrepov, ki niti po pameti ne stojijo. In ker je nekdo rekel, tako je in tako bo, pač imamo kaos."

Na zadnjih lokalnih volitvah ste podprli aktualnega župana Arsenoviča. Imamo po dobrih dveh letih od njegove izvolitve Maribor, kot ste ga videli, ko ste za župana in njegovo ekipo zastavili svoje ime?

"V glavnem da. Če ne drugega, nimamo več takšnih in drugačnih (kitajskih) zgodb, ki smo jih imeli pri prejšnjem županu, da so se nam smejali, kamorkoli smo prišli. Zdaj imamo župana, ki nam ne dela sramote. Arsenoviča sem podprl, ker je bil boljši od nasprotne opcije. Za neke prave rezultate pa mora imeti župan vsaj dva, idealno tri mandate. Če je seveda dober. Arsenovič se je v prvih dveh letih komaj ujel. Zdaj ga čaka, da na področju kulture in družbenih dejavnosti izpostavi prioritete, ker do zdaj se je na veliko ukvarjal samo z gradnjo. To je sicer pohvalno, čeprav mi prenovljena Koroška cesta ni najbolj pri srcu, ker je promet v okolici Krekove, kjer živim, postal nemogoč. Ukvarjati se bo torej moral začeti z vsebino, recimo, kaj bo v prenovljenem Sodnem stolpu, kaj bo s Festivalom Lent ... Dva do tri prepoznavne znake s tega mehkega področja bo moral definirati. Pa pri komunikaciji je župan včasih še malo trd."

Se pa s 1. septembrom od ravnateljevanja po skupno 30 letih poslavljate. Priznati moram, da si II. gimnazijo brez vas težko predstavljam. Odhajate s težkim srcem?

"Bom rekel, da mi ni vseeno. Vendar, ko ste stari 69 let, imate 43 let delovne dobe ter dve in pol leti staro vnukinjo, vidite, da je čas, da greste. Na Drugi sem kot ravnatelj neprekinjeno od leta 2001, štiri mandate, torej 20 let, prav je, da pride nekdo drug s svežimi idejami. Ne bo pa tako lahko oditi, se posloviti od učiteljev in seveda od tega, kar te ohranja mladega - to so mladi. Predvsem pri nas, ko imamo res izjemne dijake. A tako je, stari gredo, novi pridejo."

Že imate načrt, kaj boste počeli v upokojenskih letih? Se boste morda zdaj kaj bolj vpeli v politične vode, znova v kakšne reformne predloge ali morda napisali še kakšno knjigo?

"Nisem za članstvo v stranki, to je v nasprotju z mojo osebnostjo. Ne trdim pa, da v politiki komu ne morem pomagati čisto strokovno, kot sem Arsenoviču. V pokoju bom lahko bolj vpleten v United World College v Mostarju. To je mednarodna šola s programom mednarodne mature, kjer sem v upravnem odboru. Tudi na področju prostovoljstva imam slabo vest, da se nisem toliko angažiral pri Slovenski filantropiji. Zlasti pa bo bolj zadovoljna žena, ker se bo varanje z Drugo, ki ga je dolgo prenašala, končalo."

Nimava dovolj prostora, da naštejeva, kje vse je II. gimnazija orala ledino in kako se je iz šole za deprivilegirane povzdignila v eno najboljših slovenskih šol. Vem, da je to težko, a vseeno povejte, na kaj ste na tej poti najbolj ponosni?

"Da je šola prepoznavna in da nas tujci ob obisku vprašajo, koliko znaša šolnina, ker nas zamenjujejo s privatno šolo. Zaradi vsega, kar ponuja, ji pripisujejo šolnino od 20.000 evrov navzgor. Postali smo vrhunska šola, kar je absolutno tudi posledica dela učiteljev. Ko sem se predstavil vodji razvoja na področju mednarodne mature Jeffu Tompkinsu, gospodu z velikim g, mi je rekel, da ima končno možnost spoznati nekoga z II. gimnazije, šole, ki jo zmeraj pogledajo, ker ima tako vrhunske rezultate z mednarodne mature. To je res potrditev, da je bilo marsikaj narejeno."