(INTERVJU) Raziskovalec in prorektor Urban Bren: Varčevati pri pameti je v teh časih noro

Predavanja tudi na vaši Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo (FKKT) potekajo le še na daljavo. To je najbrž kar izziv, če želite vzdrževati kakovost predanega znanja, še zlasti na naravoslovju?

"Tako univerza kot celotno šolstvo si prizadeva, da standardi znanja ne bi upadli, a če študent ni imel lastnih izkušenj z epruveto, bireto ali erlenmajerico, je težko vzgojiti resnično kvalitetnega kemika. Sreča je, da se učimo vse življenje. Prvo, kar moramo mladim generacijam dati, je prav zavedanje, da se učenje ne zaključi s podeljeno diplomo, magisterijem ali doktoratom, ampak da je to vseživljenjski proces, da je izpopolnjevanje dolžnost posameznika, zelo lepo pa je tudi, če je to veselje posameznika. Če nam uspe afiniteto, ki jo čutimo do predmeta, ki ga predavamo, prenesti na mlajše generacije, tudi njim kdaj kasneje ne bo težko v roke vzeti učbenika za recimo fizikalno kemijo in naštudirati tisto, česar morda zaradi zdravstvene krize nismo dovolj poglobljeno obdelali."

Vaša fakulteta je ena najuspešnejših članic univerze, ki pridobi precej denarja iz gospodarstva. Pa vendar delate v dotrajanih, neustreznih prostorih. Kdaj boste z rektorsko ekipo to popravili?

"Stavbe nam niso v ponos, so resnično dotrajane in nas delajo v določeni meri tudi nekonkurenčne, saj se odlični dijaki verjetno prej nagnejo k vpisu na ljubljansko fakulteto, ki je bila pred petimi leti postavljena na novo in je prava vesoljska ladja. Čeprav po kvaliteti raziskovalnega dela in po znanju, ki ga predajamo študentom, za njimi prav nič ne zaostajamo, marsikje celo prednjačimo. Smo pa bili res strašno razočarani, ko je na dan prišel paket predvidenih protikoronskih investicij. Precej jih je bilo namreč pripravljenih za novogradnje na ljubljanski univerzi, na mariborski pa niti ena. Pritisnili smo na odločevalce, tako da je nekaj novogradenj ter celostnih prenov naših članic zdaj vendarle na tej prioritetni listi. Ena od njih so tehniške fakultete, ki bi jih deloma prenovili, deloma pa porušili in zgradili na novo, pa trojček fakultet na Koroški, kjer je predvidena nova stavba, tako imenovana Elipsa. Delamo vse, kar je v naši moči, da bi se ti projekti uresničili. Apeliramo tako na podporo podravskih poslancev kot na mariborskega župana, s katerim univerza resnično dobro sodeluje."

Mariborska univerza je te dni od EU in države pridobila 29 milijonov evrov za nakup raziskovalne opreme, kar naj bi jo popeljalo v novo raziskovalno ero. Kaj prebojnega si lahko obetamo?

"Praktično vsa raziskovalna oprema UM je dotrajana, pri življenju jo držijo samo izjemni napori posameznikov. Investicija, ki jo imenujemo RIUM1, je nujno potrebna za nov razvojni cikel. Imamo pa tudi HPC-RIVER, to je projekt vzpostavitve superračunalnika v zavidljivi vrednosti skoraj 20 milijonov evrov. Ta superračunalnik bo največji v 500-kilometrskem radiju. Gre za znatni napredek, ki nas postavlja na prvo bojno črto znanosti tudi v svetovnem merilu. V okviru RIUM1 pa bomo med drugim kupili nanotomograf, ki je pomemben za raziskovanje bioloških vzorcev in industrijskih materialov. To bo prvi tovrstni instrument v Sloveniji in še kar nekaj podobnih infrastrukturnih nakupov nam bo omogočil RIUM1. Ker bo ta oprema na voljo tudi drugim slovenskim znanstvenikom, z investicijo v Mariboru pridobi cela slovenska znanost, ne le vzhodna kohezijska regija. Je pa vseeno pomembno, da se glavnina delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, ki sledijo takim investicijam, realizira v vzhodni kohezijski regiji, ki tovrstna sredstva bistveno bolj potrebuje."

Na finančno podhranjenost področja raziskav in razvoja v vzhodni kohezijski regiji že dolgo opozarjate tudi na UM, ki dobiva manj denarja tako iz kohezijskih sredstev kot iz nacionalnega raziskovalnega programa. Kako to preseči?

"Osnova bi bila vzpostavitev dveh operativnih programov, enega za vzhodno in drugega za zahodno kohezijsko regijo, ker zdaj je operativni program za celotno državo enoten, kar omogoča direktno in prikrito pretakanje denarja iz vzhodnega v zahodni del države. Na ta način se škarje samo razpirajo. Medtem ko je zahodna Slovenija že uspešno dosegla in presegla povprečje razvitosti EU, mi capljamo zadaj. Einstein je rekel, da je največja človeška nespamet ponavljati iste vzorce in pričakovati drugačne rezultate. Mi pa ponavljamo vzorec enotnega operativnega programa za vse sedemletne proračune, čeprav je jasno, da trendi niso pozitivni in da se vzpostavlja Slovenija dveh hitrosti - zahoda, ki je razvit in kjer je kvaliteta življenja zelo visoka, in vzhoda, kjer je že pričakovana življenjska doba bistveno krajša. Kakšno Slovenijo si želimo? S šestpasovnicami do Ljubljane, kamor se bomo iz vseh ostalih regij vozili na delo? Kakšni bi bili povezani okoljski stroški? Bomo preselili podeželje Slovenije v Ljubljano z okolico, da nam bodo zemljišča, kar se že dogaja, kupovali Madžari, Avstrijci in Italijani, ki imajo očitno več strategije, kaj delati s slovensko zemljo, kot je premoremo v matični državi?"

Če je vse tako evidentno, zakaj ni spremembe?

"Osrednjeslovenski regiji stanje do določene mere ustreza, ker se v njej združujejo celoten razvoj in gmotni prilivi. Po drugi strani pa se duši v prometnih zamaških in onesnaženju. Drugo je inercija. Tudi če na višjih političnih nivojih regionalizem uživa določeno podporo, imamo srednje uradništvo na ministrstvih, ki si želi le ohranitve statusa quo in nadaljevanja postopkov na način, kot so vajeni. O tem, kakšen bo operativni program za prihodnje obdobje, sicer še ni dokončne odločitve in do takrat ne bomo vrgli puške v koruzo."

S kakšnimi mislimi pa spremljate reze v že tako skromna raziskovalna sredstva, ki jih je začrtala vlada zaradi epidemije?

"Ne želim si, da bi se ponovilo obdobje po letu 2008, ko je Slovenija rezala v možgane namesto v odvečno maščevje. Slovenija namreč nima naravnih bogastev v smislu nafte in rudnin. Naše bogastvo so lepa narava in ljudje, ki so pridni in marljivi. Vendar samo to ni dovolj za uspeh v 21. stoletju. Slovenci bomo morali postati bolj drzni, bolj inovativni. Tega pa brez odličnega znanja, ki ga v prvi vrsti podajamo univerze, ni. Vsak narod mora investirati predvsem v svoje špice, tja, kjer je prebojen. Visoko šolstvo je v Sloveniji resnično podhranjeno, je pa tisto torišče, na katerem uspe razvitim zahodnim državam ustvariti največji delež svoje gospodarske rasti. Bili bi nespametni, če tukaj ne bi sledili njihovemu zgledu. Apeliram na odločevalce, da znanost v tej covid-19 krizi ne predstavlja stroška, ampak edina možna vrata izhoda. V takem času varčevati pri pameti je preprosto noro."

Kako kot pristojni prorektor ocenjujete prenos znanja iz UM v gospodarstvo? Zakaj ta interakcija v Sloveniji ne zaživi, kot bi morala?

"UM je nastala na podlagi iniciative gospodarskih partnerjev v Podravju. Posledično smo v gospodarstvo precej bolj vpeti od drugih slovenskih univerz. Na trgu ustvarjamo celo večji delež denarja kot nekateri inštituti, katerih primarni namen je razvijati znanja za slovensko industrijo. Na to smo ponosni. Je pa to žal tud posledica znatnega podfinanciranja naših pedagoških in raziskovalnih dejavnosti, kar delno rešujemo tako, da več sodelujemo z gospodarstvom.

Pri sodelovanju akademske sfere in gospodarstva v Sloveniji je veliko sistemskih problemov. Prvi je, da nimamo ustreznega normativnega okolja za vzpostavitev spin off in spin out podjetij, torej odcepljenih podjetij, ki v zahodnem svetu predstavljajo osrednji prenos znanja iz akademske sfere v gospodarstvo. Preveč smo zaskrbljeni, da bi se nekaj javnega denarja, vloženega v odcepljena podjetja, izgubilo, ker vsa tovrstna podjetja ne preživijo. Taka je pač narava zagonskih podjetij. Tista, ki bodo uspela in na trgu dolgoročno preživela, pa bodo preko davkov in zaposlitev z visoko dodano vrednostjo državi več kot povrnila investicijo ne le vase, ampak tudi v tista zagonska podjetja, ki niso preživela. Tu se moramo znebiti avstro-ogrske ozkoglednosti in bolj pogumno investirati v mlade podjetnike ter njihove propulzivne ideje. Drugi vidik je, da pri nas prenos znanja z univerz ni sistemsko financiran. Pojavljajo se občasni razpisi, na katere pa večkrat priletijo razni mrhovinarji, poberejo denar, in ker ni kontinuitete razpisov, na naslednjem niso kaznovani zaradi preslabih rezultatov. Država mora, tako kot pri temeljnih raziskavah, ves čas s kontinuiranimi razpisi podpirati sodelovanje akademske sfere z gospodarstvom in glede na pretekle odlične dosežke izbirati nadaljnje projekte, ki jih bo podprla. Upamo, da bo tukaj agencija SPIRIT prevzela pobudo, na UM smo ji tudi pripravljeni pomagati tudi s svojo platformo INNOVUM."

Kljub prej omenjenemu podfinanciranju pa slovenska znanost dosega izjemne uspehe. Prebojen je tudi vaš Laboratorij za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko, ki se ukvarja z molekularnim modeliranjem in računalniškimi simulacijami na področjih kemijske karcinogeneze in mikrovalovne katalize. Kaj pravzaprav počnete?

"Uporabljamo računalniške metode za to, da napovedujemo smeri in hitrosti biokemijskih procesov, predvsem pa nas zanima razvoj rakavih obolenj. Da na molekularni ravni najprej razumemo, kako kemijska onesnaževala iz okolja vstopajo v interakcijo z našim genskim materialom in ga poškodujejo, kar vodi do mutacij, ki predstavljajo, če se zgodijo na onkogenih ali tumorsupresorskih genih, potencialni začetek rakave bolezni. Dandanes imamo opraviti z epidemijo rakavih obolenj, ki poleg srčno-žilnih bolezni vzamejo največ življenj. Tako se lahko pričakuje, da bosta do konca svojega življenja iz generacije, ki je rojena zdaj, za rakom zbolela vsak drugi fant in vsaka tretja punca. To nesprejemljivo stanje je rezultat staranja prebivalstva, po drugi strani pa tudi posledica vse bolj onesnaženega okolja. V mojem laboratoriju tako iščemo naravne spojine iz rastlinskih virov, ki bi začetek karcinogeneze upočasnile ali pa celo odložile. Primarno se osredotočamo na računalniške metode, z novim paketom raziskovalne opreme pa bomo lahko svoja teoretična spoznanja v vse večji meri testirali v lastnih laboratorijih."

Vaša raziskovalna skupina že vrsto let razvija učinkovitejše zdravilo proti gripi, lotili ste tudi razvoja novega zdravila za covid-19, prav tako pa hitrejših in učinkovitejših testov, med drugim za novi koronavirus. Kako daleč ste s temi projekti?

"Najdlje je seveda projekt za gripo. Bralci verjetno poznajo zdravilo Tamiflu, ki ga lahko dobiš proti gripi v obliki tablet. Mi pa smo s pomočjo računalnika zasnovali sulfonatni analog tega zdravila s tisočkrat večjo zaviralno močjo, ki je že uspešno sintetiziran in testiran. Testi so poleg tega pokazali še, da je novi analog učinkovit tudi pri tistih virusnih sevih, ki so razvili toleranco na tamiflu. Zaradi tega je to res veliko odkritje in sem nanj zelo ponosen. Kar še manjka, so klinične študije, ki morajo potrditi učinkovitost, predvsem pa varnost za ljudi.

Pri zdravilu za covid-19 pa iščemo specifične zaviralce, ki bodo izkoristili dejstvo, da je dedni material virusa v obliki molekule RNK. Tako bo imelo ciljno zdravilo zelo malo potencialnih stranskih učinkov in bo za ljudi neškodljivo. Je pa do tja še dolga pot. Imamo že kandidate za zaviralce, ki so zdaj v postopku sinteze in nakupa, sledi laboratorijsko testiranje, nato pa še klinične študije, kjer pa brez pomoči kapitala iz privatne sfere razvoja tega ne bomo mogli peljati naprej, saj gredo stroški v milijone, celo milijarde evrov. Razvijamo tudi teste za covid-19, ki bi hkrati prisotnost bolezni detektirali bolj zgodaj v poteku bolezni ter tako preprečili, da bi ljudje virus nezavedno trosili v skupnost. Eksperimentalni del raziskav poteka s partnerji univerze iz Edinburga, a tudi tukaj bomo do komercialne rabe potrebovali finančno pomoč privatne sfere."

Sprva je epidemija koronavirusa znanost postavila na piedestal kot rešiteljico, v zadnjem času pa so teorije zarote zaupanje vanjo zamajale. Kako si razlagate ta preobrat?

"Preobrat se je zgodil iz psiholoških vzgibov, epidemija traja in ljudje pred kruto resničnostjo radi pobegnemo v manj krute izmišljotine, ki so nam na neki način bolj obvladljive. A ne bi rekel, da je tak generalni trend, verjamem, da večina ljudi sledi stroki. Imate pa tukaj veliko vlogo in odgovornost tudi novinarji, ki morate več poudarka dati mnenjem, za katerimi stoji večja strokovna teža, nič pa tistim, ki je nimajo. Res pa je, da se številna mnenja s področij teorij zarot ne širijo preko medijev, ampak prek interneta, in žal gre tu za nevarno kombinacijo omejenega uma in brezmejnega spleta."

Kakšno pa je vaše stališče do tehnologije 5G, ki je še en močan generator teorij zarot. Ukvarjate se namreč tudi z vplivom mikrovalovnega sevanja na nastanek rakavih celic. Lahko ta tehnologija res kvarno vpliva na naše zdravje?

"Svetovna zdravstvena organizacija je mikrovalove in mobilno telefonijo postavila na listo potencialnih karcinogenov. Ali so njene skrbi upravičene, se bo lahko izkazalo šele čez mnogo let. Je pa tu treba poudariti pomen javne znanosti. Če bodo tovrstne raziskave financirane zgolj s strani Appla ali Huaweia, bodo, podobno kot pri cigaretnem dimu, rezultati znanstvenikov obležali v predalih multinacionalk. Rak je bolezen, ki za svoj razvoj potrebuje desetletja in šele takrat se bo našel resničen odgovor na potencialno rakotvornost mikrovalovnih valovanj, ki so prisotna tako v brezžičnih omrežjih in mobilni tehnologiji kot v GPS-napravah, mikrovalovnih pečicah, radarjih, satelitih ... Človek še nikdar ni bil toliko izpostavljen mikrovalovnemu smogu. Seveda pa ne pridigam, da pojdimo nazaj v kameno dobo. Zagovarjam princip, ne umrimo zaradi nevednosti, a tudi ne od strahu. Sam uporabljam vse moderne tehnologije, sem tudi podpornik 5G, a dajmo ga uvajati z razumom in previdno, s čim nižjimi sevalnimi močmi."

Rojeni ste v Kranju, študirali ste na ljubljanski FKKT, Svetovna federacija znanstvenikov vas je uvrstila med najbolj perspektivne mlade znanstvenike, imate celo skupno objavo z Nobelovim nagrajencem prof. dr. Ariehom Warshelom, ste strokovni izvedenec OZN za področje računalniškega načrtovanja zdravilnih učinkovin. Kako to, da ste se odločili za delo v Mariboru?

"Po doktoratu me je pot peljala v ZDA, dve leti sem delal na univerzi v Chicagu in ravno v tistem obdobju sem sodeloval in objavljal z dr. Ariehom Warshelom. Potem sem za štiri leta odšel raziskovat na Dunaj, ko me je iz Slovenije poklicala babica, da je FKKT objavila razpis za profesorsko mesto s področja fizikalne kemije. Poklical sem takratnega dekana Željka Kneza, da me pozicija zanima in ali je razpis zgolj pro forma, kar je v visokošolski sferi žal bolj pravilo kot izjema. Pa mi je rekel, da si želijo najboljšega kandidata in naj se kar prijavim. Tako sem zdaj že sedmo leto sodelavec FKKT in prebivalec mesta Maribor."

Vrata na ljubljanski fakulteti za kemijo so bila za vas po koncu študija zaprta. Nekoč ste dejali, da zato, ker so se bali konkurence. Danes to najbrž obžalujejo glede na to, da uspešno pridobivate sredstva ARRS pa tudi evropske projekte. Dobivate ponudbe drugih institucij?

"Za zdaj sem zadovoljen v Mariboru in se ne razgledujem naokrog. Slovenija je v tem pogledu nekoliko specifična, velja reklo, da če žebelj štrli iz deske, ga je treba zatolči. Zaradi tega je žal velikokrat prisotno veselje, kadar kak nadobuden, mlad in kvaliteten kandidat zapusti določeno institucijo ali celo Slovenijo - v čistem nerazvojnem refleksu, češ, bo pa za nas toliko več prostora in sredstev na razpolago. Želim si, da bi na UM sledili principom znanstvene kvalitete in zasledovali odprto kandidiranje na vsa prosta delovna mesta. Nas pa tukaj žal omejuje slovenščina kot edina zapovedana lingua franca visokošolskega prostora."

Nedavno ste prejeli Preglovo nagrado za dosežke v kemiji. Kaj pa je vaš ultimativni profesionalni cilj v življenju? Sanjate o Nobelovi?

"Sanjati ni greh, sanje nas vodijo naprej. Je pa res, da je bila Nobelova nagrada za področje računalniške kemije že podeljena in bi moral biti posledično dosežek še toliko večji (smeh). Zelo sem zadovoljen z razvojem svoje raziskovalne skupine, laboratorij sestavlja blizu 15 mladih entuziastov, s katerimi premikamo meje znanega. Samo upam, da bo slovenska politika toliko daljnovidna, da tokrat ne bo šla po poti posegov in rezov v znanost, ki bi mi težko pridobljeno raziskovalno skupino, financirano na kompetitivnih sredstvih, razgradila. Je pa cilj delati odlično znanost, objavljati v najboljših svetovnih revijah, morda kdaj postati član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predvsem pa vzgojiti še boljše raziskovalce, kot sem sam, da za menoj ne bi zazevala praznina, ampak bi v moje čevlje stopili še boljši kadri."