"Ko smo se v osmem razredu morali odločiti za poklic, se mi je sprva zdelo primerno, da bi bila vodovodarka, kakor je bil moj oče vodovodar. Ko pa so učitelji to prebrali, so mi dejali, da je to bolj moški poklic, in potem sem rekla, da bom avtomehaničarka. Nakar so poklicali starše v šolo, nam dali knjigo s poklici in povsem na koncu knjige, na zadnji strani, sem prebrala poklic zlatar in si rekla: to bom!" pripoveduje Helena Hojnik. Tako se je z vlakom vsak dan vozila s Pragerskega v Celje, v srednjo tehniško šolo na Lavi, kjer je potem tudi spoznala svojega bodočega moža, radostno pove. Šolanje je trajalo tri leta. "V tretjem letniku smo imeli dvakrat na teden prakso v Zlatarni Celje, kjer sem potem eno leto tudi opravljala pripravništvo."
Meter in pol dolge verižice za ZDA
Delala je na oddelku verižic. "V začetku sem bila bolj počasna, raje in hitreje sem delala debelejše verižice oziroma ogrlice," smeje razkrije. O poteku dela razloži: "Iz proizvodnje, priprave dela, smo dobili člene verižic, ki smo jih nato sestavljali v verižico. Ročno. Dobili pa smo tudi strojno izdelane člene verižic, te smo samo razrezali, največkrat na dolžino 42 centimetrov in pol, 45 ali 50 centimetrov. Ko pa smo po naročilu delali tako imenovani kraljevi vez za Ameriko, smo izdelovali meter ali meter in pol dolge verižice." Vezi so med drugim v obliki kar in pancer vezi. "To dvoje sem rada delala. K nekaterim verižicam smo izdelovali tudi zapestnice, za komplete." Po enoletnem pripravništvu in opravljenem strokovnem izpitu so jo v Zlatarni Celje tudi zaposlili, v njej je delala dvanajst let, do stečaja zlatarne leta 1997, pove in pokaže delovno knjižico.
"Ponosna sem na ta leta, ves čas sem povezana z ljudmi"
Nato je bila pet let zaposlena pri samostojnem podjetniku zlatarju Darku Divjaku na Ptuju, leta 2002 pa se je odločila, da bo imela svojo dejavnost. Takrat je vzela v najem lokal na Ljubljanski cesti 19 v Slovenski Bistrici, kjer je še danes. Hojnikova je rada v lokalu. Dela sama, in četudi cel dan, ji ni naporno, pravi. "Tako mine, da si včasih nimam časa niti mize pospraviti. Rada sem tu."
Ob obletnicah speče pecivo
V vitrinah se lesketajo ogrlice, verižice, obeski, zapestnice, prstani, uhani, broške, kravatne igle, manšete iz rumenega in belega zlata ter nekaj nakita iz srebra. "V glavnem so to polne verižice, ker se tako ne trgajo, po naročilu pa imam tudi votle." Prav tako ima ogromno popravil, kaj manjšega, za svoje stranke, napravi tudi brezplačno. "Ni vse v denarju. Imam občutek, da me imajo stranke kar rade," doda.
Pri prodaji nakita rada strankam tudi svetuje: "Posamezni stranki povem, kaj ji pristaja, vprašam tudi, kdaj bo nakit nosila, na primer vsak dan ali za posebne priložnosti, vprašam, kaj ji je všeč, odločitev pa potem seveda prepuščam njej." Tudi ko kdo pride kupit za koga drugega, za poklon, raje vidi, da je obdarjenec zraven. "Če pa gre za presenečenje, svetujem, naj kupijo tisto, kar jim najprej pade v oči, priporočam pa tudi, da kupijo cenejši nakit, da ne bi preveč denarja metali stran, če komu potem darilo ne bi bilo všeč, kajti namen je isti. Sicer pa lahko obdarjenec še vedno darilo zamenja v zlatarni in izbere tisto, kar mu je všeč," pojasni. Ob tem doda, da je treba upoštevati, da ogrlice lepo padejo okoli vratu, medtem ko je treba uhane poskusiti, kako stojijo v ušesih, saj je to odvisno od mečic in luknjic za uhane, razloži.
In kaj sama najraje nosi? "Rada nosim močnejše kose nakita. Takim, ki nas je malo več skupaj, to bolj pristaja. Bolj tankim prstom debel, masiven prstan ne pristaja." Na vprašanje, kaj pripravlja za letošnjo dvajsetletnico delovanja, se skrivnostno nasmehne. "Vsako leto na obletnico odprtja dejavnosti spečem kekse in drobno pecivo in potem en teden vsak dan s temi sladkostmi gostim svoje stranke v lokalu. Zelo sem ponosna na teh dvajset let, ker sem ves čas povezana z ljudmi, predvsem pa na to, da se stranke rade vračajo," še občutke ob jubileju razkrije Helena Hojnik.