(Iz Štajerca) Ljubica Zgonec Zorko: Tukajšnji rokodelci smo posebni, ker so takšni tudi naši materiali

"S svojimi aktivnostmi nam je uspelo prepričati državo, kako je nujno ohraniti stara znanja. Glavni premik je, da se veliko več govori o tem. Zdaj se priznava, da je rokodelstvo del naše kulturne dediščine in ga je kot takega treba obravnavati. Država je prepoznala, da je potreben zakon, ki bo urejal področje rokodelstva in status ljudi, ki delajo na tem področju. Treba je omogočiti, da bodo lahko rokodelci konkurirali na trgu in da se bo dejavnost razvijala. Možnosti je ogromno, turizem, ki je vedno močnejša zgodba tudi v Sloveniji, potrebuje vsebino. Ravno rokodelstvo oziroma kulturna dediščina lahko zelo obogati to turistično ponudbo. Mi smo lokalni, lokalni pa smo zato, ker imamo lokalne materiale. Tako je po celem svetu, samo ozavestiti je treba te stvari. Lokalna pogojenost materialov je vsebina, ki bo vedno ostala drugačna in zanimiva za ljudi," doseženo ocenjuje ustvarjalka Ljubica Zgonec Zorko, ustanovna članica in predsednica Kulturno-izobraževalnega društva keramikov in lončarjev Podravja Majolika ter Centra domače in umetnostne obrti (CDUO Slovenska Bistrica), ki je od leta 2018 vodja Konzorcija rokodelskih centrov Slovenije, ki povezuje devet rokodelskih centrov.

Razstava za jubilej

Društvo Majolika ravno letos praznuje 20-letnico delovanja. Jubilejno leto so odprli z razstavo Maske, maske - takšne in drugačne!, ki je še na ogled v Graslovem stolpu v Slovenski Bistrici. "Nastala je na podlagi zbranih del, ki so bila razstavljena na mednarodni razstavi mask v Krapini. Predstavljene so vse tehnike, ki so možne v keramiki. Predstavljenih je tudi nekaj slik in drugih materialov, v glavnem pa so to keramične maske. Keramika oziroma glina je tak medij, ki nima meja v izrazu, oblikovanju in tehnikah dodelave. Maske so igrive, nagajive, izpovedne in kritične, takšne so kot naše življenje," razlaga. Na dan, ko je bilo društvo ustanovljeno, to je 25. maja 2002, pa bodo v stolpu pripravili pregledno razstavo del članov društva. Vsak si bo izbral izdelek, ki ga je naredil pred leti, s sedanjim znanjem pa ga bo interpretiral na novo.

"Ker za keramiko pri nas ni izobraževalnih programov in šol, je bilo najprej ustanovljeno društvo keramikov v Ljubljani, kjer sem tudi bila ustanovna članica. Zadali smo si nalogo, da društva ustanovimo še v svojih okoljih. Takoj ko smo ustanovili naše društvo, smo prijavili prvi projekt. S pomočjo obrtne zbornice smo se prijavili na evropski projekt​ Phare, skozi to je nastal center, ki je vrsto let deloval kot sekcija društva," se začetkov spominja predsednica. Znanja s področja keramike so pridobili na tečajih in delavnicah, podajanja teh znanj pa so se naučili v šoli za mentorje HTBL Ortweinschule v Gradcu.

Tradicijo rokodelstva ohranjajo tudi s projektom Roko-delci, LAS-i ga že drugo leto izvajajo v sodelovanju z rokodelci iz Rogatca, Idrije, Škofje Loke in Slovenske Bistrice. "Naš rokodelski center je raziskal področje lončarstva na Slovenjebistriškem. Nekateri so presenečeni, da imamo tradicijo lončarstva. Vendar pa je treba povedati, da je to povsem normalno, saj smo z glino obdani naokoli in okoli. Narejena je bila študija in izdan priročnik, v katerem so natančno opisane lončarske družine iz Studenic, Makol, Lušečke vasi, Poljčan, Spodnje Nove vasi, Spodnje Ložnice in s Pragerskega. Vsi so glino kopali v svoji okolici. Zgodbo želimo nadaljevati v smislu prenosa znanj in spodbuditi potomce teh družin, da bi preverili, koliko imajo v svojih genih še lončarskih znanj. To je lahko po mojem mnenju zanimiv projekt," razmišlja. V Slovenski Bistrici spet načrtujejo rokodelski praznik septembra med prireditvijo Podobe bistriških domačij. Septembra bodo organizirali tudi festival Keramikart. Novost, ki jo načrtujejo v okviru konzorcija, pa so rokodelske poletne šole. Za mladino jih bodo izvedli med počitnicami, vsak rokodelski center naj bi na svojem območju pripravil tridnevni tabor.

Tudi predniki lončarji

Sama je vseskozi imela željo po likovnem ustvarjanju, po srednji šoli se je kot tehnična risarka zaposlila pri Kovinoplastiki Lož, nato pa je šolanje nadaljevala na Višji šoli za socialno delo v Ljubljani. Najprej je službovala v centru za socialno delo v Domžalah, po preselitvi v Slovensko Bistrico pa je delala v tamkajšnjem centru za socialno delo. "Po osnovni šoli sem želela iti na oblikovalno srednjo šolo, vendar pa s podeželske šole v Starem trgu pri Ložu to ni bilo možno. Ko sva se z možem preselila v Bistrico, je v mestu delovalo Društvo ljubiteljev likovnih umetnosti. Takrat je bil objavljen razpis za delavnico keramike v Novem mestu. Pokojni gospod Tomažič, takratni predsednik društva, me je kot novo članico vprašal, ali bi šla. Kasneje pa sem ugotovila, da imam same lončarje v družini, moj dedek je bil lončar, stric je bil lončar, lončarji so bili tudi moji pradedki," opiše svojo ustvarjalno pot.

Doslej je sodelovala na več skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Za svoja dela je prejela tudi številne nagrade in priznanja, prvo nagrado je prejela leta 1993 na četrtem svetovnem trienalu male keramike v Zagrebu. "Kot pravijo, prve nikoli ne pozabiš. Bila sem prva slovenska predstavnica, ki je bila nagrajena. To je bil zelo uveljavljen in priznan trienale. Dimenzije so bile omejene na 15 x 15 centimetrov. Moj izdelek je bil v obliki kocke. Tudi sicer me najbolj privlačijo zemeljske, naravne forme. Ne uporabljam barv in glazur, ampak naravna žganja. Tako se na glini zariše tudi ogenj. Mož mi je povedal, da ga je takrat sosed vprašal, kaj delam. Odgovoril mu je, da nekaj delam in da sem dobila nagrado, kar pomeni, da nekaj že delam (smeh). Zelo veliko mi pomenita tudi nagrada Društva likovnih umetnikov Maribor, katerega članica sem, in priznanje Štefana Romiha Zveze kulturnih društev občin Makole, Poljčane in Slovenska Bistrica," zadovoljno pove.

Ljubici Zgonec Zorko ustvarjalna žilica ne da miru, zato ji dan hitro mine: "Pred kratkim sem pripravljala izdelek za razstavo Majski salon, pregledno razstavo članov Zveze likovnih umetnikov Slovenije. Žgala sem v domači peči na drva. Ko sem kos dala v peč, mi je temperatura pobegnila. Slišala sem pok in pomislila, zakaj sosedje streljajo. Ko je še enkrat počilo, sem ugotovila, da je šla moja skulptura v prafaktorje (smeh). Zdaj sem oddala prijavo za sodelovanje na razstavi Slovenska keramika 2005-2022. Sicer pa občasno igram golf, ker sem zelo rada v naravi in družbi. Rada se tudi sprehajam, kakšno urico preživim še z vnukom in vnukinjo, in že je konec dneva."