Tomaž Ajd
Letošnje poletje bo za Slovenjebistričana Franca Pinterja, za prijatelje Anča, nekaj posebnega. Saj se bo kot športnik invalid, vrhunski strelec, konec avgusta udeležil paralimpijskih iger v Tokiu. A to ne bodo njegove prve olimpijske izkušnje, temveč že osme. S paralimpijskih iger je prinesel že več medalj v streljanju, in sicer tri srebrne in eno bronasto. Kvoto za Tokio je izpolnil oktobra lani s šestim mestom na svetovnem prvenstvu v Sydneyju. Junija ga čaka še evropsko prvenstvo v Laškem, zaključni del priprav za paralimpijske igre pa bo opravil doma in z reprezentanco v Ljubljani. "Glede na mojo starost na treningih dosegam neverjetno dobre rezultate. S temi rezultati bi se lahko uvrstil med prve štiri, marsikaj bo seveda odvisno tudi od forme ostalih strelcev. Če bom še naprej delal s takšno vnemo, se bo tudi rezultat dvignil za kakšen krog. Cilj bo najprej, tako kot na vsakem tekmovanju, finale, v katerega se uvrsti najboljših osem. V finalu pa se je seveda vse odprto, možno je prav vse, tudi prvo mesto," o pričakovanjih za olimpijado pravi Pinter.
Vse medalje imajo svojo vrednost
Izkušeni strelec, ki bo letos dopolnil 67 let, je srebrne medalje osvojil v Atlanti leta 1996, v Sydneyju leta 2000 in v Atenah leta 2004. V Pekingu leta 2008 je bil bronast. In katera od teh medalj mu je najbolj pri srcu? "Vse štiri imajo svojo vrednost, svoje emocije. Zagotovo mi je še posebej pri srcu prva iz Atlante, pa tudi zadnja iz Pekinga leta 2008 je nekaj posebnega. Tam je bilo zelo stresno, šele z odličnim zadnjim strelom sem se s šestega mesta prebil na tretje," odgovarja.
Nesrečni velikonočni ponedeljek
Franc Pinter je do svojega 24. leta preživljal svojo mladost, kakor jo preživljajo vsi mladostniki. Nato pa se je zgodilo, leta 1977 je v prometni nesreči z osebnim avtomobilom utrpel poškodbo hrbtenice - postal je paraplegik. "Bil je velikonočni ponedeljek, 11. aprila, ko sem se peljal s Šmartnega proti domu. Po dežju je bil na cestišču pesek, moja vožnja je bila verjetno tudi nekoliko prehitra. Ker nisem bil pripet z varnostnim pasom, sem padel iz avtomobila. Posledica je bil zlom hrbtenice, od takrat je stanje takšno, kot pač je," o nesrečnem dogodku, ki ga je prikoval na invalidski voziček, pove Pinter.
Šport ga je dvignil
Franc Pinter poudarja, da mu je ravno šport po prometni nesreči, zaradi katere je postal invalid, vlil optimizem, začel se je gibati in opravljati dnevne dejavnosti. "Prva tri leta po nesreči so bila res težka, nato pa me je šport začel dvigovati. Ker zame v Slovenski Bistrici ni bilo delovnega mesta, sem se preizkusil v številnih športnih panogah. Ko sem se kasneje bolj resno posvetil strelstvu, sem začel tudi razmišljati drugače. Ko delaš nekaj z dušo in telesom, to delaš tako, kot je treba. Na kateremkoli področju želiš doseči nekaj več, šport vedno pride prav," še razmišlja o pomenu športa. S streljanjem se ukvarja od leta 1982, ko so takrat še v Jugoslaviji prirejali male paralimpijske igre, resneje pa je začel streljati leta 1991. Takrat je bil tudi uspešen v kvalifikacijah za paralimpijske igre v Barceloni.
Pomembno je, da soustvarjaš
Kakšen pa je odnos lokalnega okolja in ljudi do invalidov? "Občina Slovenska Bistrica je dovzetna in gre v korak z nami. Projekt Občina po meri invalidov, v okviru katerega Zveza delovnih invalidov Slovenije občine spodbuja k načrtnemu odzivanju na posebne potrebe invalidov ter za njihovo socialno vključevanje, je zelo dober. Ta naziv ima tudi naša občina in veliko je bilo že narejenega. Marsikaj pa je odvisno tudi od nas invalidov, prav je, da se vključujemo in pomagamo izboljšati kakovost bivanja. Največja ovira so sicer še vedno pločniki. Poleg tega nekateri ljudje ne pomislijo, da nas ovirajo tudi s postavitvami korit in ureditvami podlag s kockami, denimo. Sicer se je veliko spremenilo na bolje, a nekateri ljudje še vedno parkirajo na mestih, ki so namenjena invalidom. To je pravzaprav rak rana. Žal je tempo življenja takšen, da nekateri ljudje sploh ne razmišljajo o tem, ampak želijo zgolj čim prej priti do vhodnih vrat trgovine," razmišlja Pinter.
