Na 3. koncertu Simfoničnega cikla SNG Maribor se je kot solistka predstavila v Koncertu za violino in orkester v D-duru Johannesa Brahmsa. "Brahmsov violinski koncert je vrh tistega, kar lahko violinist izvaja na odru skupaj z orkestrom. Večina violinistov poseže po njem že med študijem, tudi jaz sem, vendar šele čez čas ugotoviš, da zanj nisi dovolj zrel. Zdaj pa sem čutila, da sem. Na odru sem se počutila čudovito. Čutila sem, da maestro in orkester dihata z menoj. Čutila sem, da igrajo zame," je Oksana Pečeny popisala prve vtise po koncertu. Zelo je ponosna na "svoj" orkester SNG Maribor in maestra Simona Krečiča in jima namenja iskreno zahvalo. Kot dodatek je zaigrala še skladbo mladega slovenskega skladatelja Lucia Žganca.
Vpijala zvoke očetove violine
Oksana Pečeny je umetniško pot pričela pri rosnih petih letih. "Kot majhna punčka sem občudovala svojega očeta violinista. Bil je koncertni mojster in je veliko vadil doma, jaz pa sem vpijala te zvoke. V violino pa sem se dokončno zaljubila, ko je vadil Labodje jezero," se spominja. Prva leta otroštva je živela v Kijevu, glasbeno znanje je pridobila na tamkajšnji posebni šoli za nadarjene otroke, nato je šolanje nadaljevala na Srednji glasbeni šoli v Mariboru, v razredu svojega očeta Tarasa Pečenyja. "Če bi bil moj oče košarkar, bi najbrž to bila tudi jaz. Moj oče pa je bil car na violini in občudovala sem ga. Učil me je najdlje od vseh učiteljev, tudi v najbolj občutljivih letih mi je dal največ, kar lahko mentor da učencu," pripoveduje umetnica in priznava, da je bil prav oče njen največji vzornik, čeprav je oboževala vse profesorje, s katerimi je sodelovala. "Moj oče je podal tudi prvi komentar po četrtkovem koncertu. Ocenil je, da je bil koncert preprosto brezhiben in da se je naš orkester postavil krepko ob bok svetovni konkurenci simfoničnih orkestrov."
Študij je pričela v Gradcu, pri profesorju Borisu Kušnirju. Leta 2007 pa je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, pri profesorju Primožu Novšaku, in prejela diplomo summa cum laude za umetniške dosežke v času študija. Zmagovala je na številnih državnih in mednarodnih tekmovanjih ter kot solistka nastopala z Mariborsko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom HRT, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani, z orkestrom Solisti Piranesi, Libanonskim komornim orkestrom, Romunskim simfoničnim orkestrom in s Slovensko filharmonijo. Že med študijem je bila koncertna mojstrica Simfoničnega in Komornega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani. Za svoje umetniške dosežke je prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado in kot solistka ter članica komornih zasedb skupaj s priznanimi glasbeniki z vsega sveta ter z vsemi slovenskimi profesionalnimi simfoničnimi in komornimi orkestri nastopala po Italiji, Švici, Hrvaški, Sloveniji in Avstriji.
Najlepše je v Mariboru
Zanjo pa je največji uspeh zmaga na avdiciji za koncertno mojstrico Simfoničnega orkestra SNG Maribor leta 2013. "Igrala sem že v mnogih dvoranah, ki veljajo za najlepše na svetu. Vendar ni bistvo v lepoti dvorane, temveč v ljudeh, s katerimi igraš, in v publiki, ki te posluša. Z našo toplo mariborsko publiko in 'mojim' Simfoničnim orkestrom SNG Maribor ter 'mojim' maestrom Simonom Krečičem bi lahko bila vsaka dvorana na tem svetu najlepša dvorana. Zato dokler smo v Mariboru, je moja najljubša in najlepša prav ta."
Kako pa sicer teče njen dan? "Po jutranji kavici in razgibalnih vajah sem pripravljena na delovni dan. Pred tako pomembnim koncertom, kot je bil tale Brahms, sem vadila tri do štiri ure dnevno," pojasni virtuozinja in doda, da sicer ni niti dneva, ko ne bi vsaj eno uro časa posvetila violini. "Živim blizu Stražunskega gozda in takrat, ko moj čas ni prežet z glasbo, se rada podam na sprehod ali lahkoten tek v naravi. Obožujem sonce, zrak ... Še najbolj pa me osrečijo skupni trenutki s sinkom Maksom. Prosti čas izkoristiva za otroške vragolije in potepe," pripoveduje. Njen sin sicer ne kaže veliko zanimanja za glasbo, je bolj športni tip.
Prva leta v Mariboru, prišla je pri osmih letih, se je sicer tukaj počutila kot tujka. "Nisem znala jezika, okolica mi je bila tuja. Po desetih letih sem dobila slovensko državljanstvo in uradno sem postala Slovenka, na kar sem ponosna. Maribor je postal moje drugo rojstno mesto, to dojemam sploh v zadnjih letih, potem ko sem se vrnila po študijskih letih, ki so me vodila širom po svetu. Ljubljane denimo nikoli nisem začutila kot svojega doma, čeprav sem nekaj leta preživela tam. V tistem obdobju sem konstantno bežala v Kijev, kjer sem iskala pristen stik z domačnostjo. Maribor je zdaj moj dom, vedno pa poudarim, da sem Slovenka z ukrajinskimi koreninami," opisuje. Vojna v Ukrajini jo je izjemno pretresla. "Ko se je konec februarja pričela ta grozljiva situacija, se je v meni silovito prebudila narodna zavest. Zdaj s še večjo prepričanostjo in ponosom povem, da smo Slovenci in Ukrajinci bratje in sestre. V Slovenijo pa sem se še toliko bolj zaljubila, ko sem videla, kako je na široko odprla svoje srce, ponudila roko pomoči in sprejela medse vse te mamice z otroki, ki so bežale pred vojno. To je le še en dokaz, kako velik narod smo Slovenci."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
