Mariborčan, ki živi na barki v Las Palmasu: "Dokler bo tako, ne vidim razloga, zakaj bi se za stalno vrnil v Maribor"

Čakal sem ga na križišču ene od ulic Las Palmasa, oziraje se v levo in desno, da bi videl, od kod se bo prikazal. Nisem ga poznal, z njim sem se pogovarjal le po telefonu sredi novembra, dan ali dva pred tem, ko sem z odbojkaricami Nove KBM Branika potoval na tekmo pokala Cev v prestolnico Kanarskih otokov z blizu 400.000 prebivalci. Bil je krasen dan, na nebu ni bilo niti oblačka, temperatura zraka je bila 23 stopinj Celzija, ljudje so mimo mene hiteli v kratkih hlačah in majicah, jaz pa sem se potil jesensko oblečen, v dolgih hlačah, srajci in z jakno v roki. Senco sem si poiskal pod eno od košatih palm in v roki držal časopis, ki naj bi bil poleg kavbojk prepoznavni znak za mojega neznanca. Nenadoma opazim, da nekdo, kakšnih 50 metrov oddaljen od mene, maha. Morda je moj neznanec, sem pomislil. Ko sem hotel tudi sam pomahati, sem videl, da ob njem na vrvici skaklja psiček, misel, da je možakar tisti, ki ga pričakujem, sem v hipu opustil. Toda ko se je približal na nekaj metrov, sta se najina pogleda ujela - pred menoj je v kratkih hlačah, majici in natikačih stal Vili Obrecht. Mariborčan, s katerim sem se pred potjo v Španijo pogovarjal po telefonu.

Po vljudnostnem pozdravu sem ga vprašal, kam bova sedla, da poklepetava. "Kar k meni greva, ni daleč," je odgovoril. Hodila sva kakšnih petnajst, dvajset minut, se med pogovorom spoznavala in začela tikati, vmes tudi ugotovila, da imava v Mariboru nekaj skupnih znancev. Prišla sva do marine, ko se je ustavil. "Tukaj sem doma," pokaže z roko. S kartico je odprl vrata vhoda na leseni pomol, dolg 50 metrov, morda še več, zakorakal po njem in se po kakšnih desetih metrih hoje ustavil pred barko. "To je moje stanovanje," je prst uprl na kakšnih deset metrov dolgo plovilo s privezom na pomol. Vzelo mi je sapo. "Barka je tvoj dom?" sem ga začudeno vprašal. "Ja, že osem let," je bil kratek.

Kanarski otoki so ga očarali

Najprej mi je razkazal notranjost barke, nato sva sedla v senco na palubi in ob hladnem pivu začela pogovor. "Rojen sem v Mariboru. Delal sem v Slovenskih železnicah kot prometnik, ko mi je bilo 50 let, so zdravniki ugotovili, da mi popušča srce, dve leti pozneje so me invalidsko upokojili," začne pripoved 59-letni Vili Obrecht. "Sem nemirnega duha, zato sem se s psičkom Čarlijem, ki je moj zvesti spremljevalec in mi dela družbo, odpravil na potep po svetu. Za začetek sem raziskoval Kanarske otoke. V turističnem kraju Maspalomas sem najel stanovanje in tam sva s Čarlijem preživela osem mesecev. Vrnila sva se v Maribor, kjer imam na Taboru hišo, v kateri živim z mamo, 19-letni sin Nik, ki je srednješolec, živi v Malečniku, 29-letna hči Medeja pa v Ljubljani. Ker mi je bilo na Kanarskih otokih zelo všeč, sva se s Čarlijem naslednjo jesen spet odpravila na ta otok, nastanila pa sva se v Las Palmasu, mestu s prečudovitimi peščenimi plažami. Ponudila se mi je priložnost, da kupim barko, privezal sem jo k pomolu v marini, ki je v središču mesta, in od takrat je tukaj moj drugi dom," pojasni. "V Mariboru sem običajno v poletnih mesecih, vsak dan se s Čarlijem potepava, tudi na Pohorje se velikokrat odpraviva. Dnevi hitro minevajo in pozno jeseni spet odrineva v Las Palmas. Življenja na plavajočem objektu, v katerem spim, imam vodo in elektriko, pečico, hladilnik, računalnik in televizijo - spremljam lahko slovenski program, tudi tekme nogometašev Maribora -, sem se že navadil. Podnebje je blagodejno, temperature zraka pozimi ne zdrsnejo pod 17 stopinj Celzija," doda Vili. "Plačujem privez barke, elektriko in vodo ..., nimam pa stroškov z ogrevanjem, tudi z nakupom zimskih oblačil ne, tako da mi od pokojnine ostane dovolj za spodobno življenje."

Samotarsko življenje mu ustreza

Vili Obrecht ni edini tujec, ki si je v marini ob Atlantiku našel drugi dom. "Moji sosedje na barkah so denimo Francozi, Nemci, Belgijci, Italijani ..., med seboj se poznamo in pozdravljamo, druge povezanosti pa med nami ni. Vsak ima svojo zgodbo, zakaj si je izbral življenje na barki," pojasni Vili, ki si je že ogledal dobršen del Kanarskih otokov, je pa še nekaj skritih kotičkov, ki ga vabijo k ogledu. "Imam avtobusno vozovnico, stane 28 evrov na mesec, omogoča mi vožnjo po mestu in po otoku, na krajše razdalje, denimo na štirikilometrsko peščeno plažo, kjer sem vsak dan, pa se odpravim s kolesom."

Sogovornik uživa v samotarskem življenju, zato o tem, da bi se za stalno vrnil v Maribor, ne razmišlja. "Samotarsko življenje mi ustreza. Dokler bo tako, ne vidim razloga, zakaj bi se za stalno vrnil v Maribor," pove odločno, za konec pogovora pa se dotakne še koronavirusa. "Tudi Španijo je močno prizadel. Nekateri ljudje nosijo maske tudi na prostem. Ukrepi vlade so ostri, precepljenost Špancev naj bi bila več kot 80-odstotna, a okužbe se še kar pojavljajo, po mojem jih prinašajo številni turisti, priseljenci in tudi migranti."