Petra Lesjak Tušek
Topilec Vinko Zajc v Cimosu v obratu v Vuzenici dela štiri desetletja, vso svojo delovno dobo. Skozi je torej dal različna obdobja v firmi, ki ji je kot številni drugi delavci pripaden. Medtem so se organiziranost skupine Cimos, njeno lastništvo, tudi skozi prisilne poravnave, načrte reorganizacij, racionalizacij, optimizacij, ki so imeli v shemah za preživetje tudi odpuščanje delavcev in zapiranje obratov, spreminjala vse do aktualnega, nemškega Mutaresa. Ta naj bi končno presekal stalno agonijo. Ni prvič, da so delavci Cimosa stavkali. Stavkali so pod različnimi lastniki, ob več prestrukturiranjih, ki so bila nenehno potrebna, da bi firma preživela. Ob tokratni stavki, ko so perspektive (spet) slabe, še slabša pa komunikacija vodstva z zaposlenimi oziroma vsaj z njihovimi predstavniki, je vuzeniški topilec pred tovarno za Večer dejal: "V glavnem smo danes tu zaradi slabih plač. Žalostno je, da nekateri delajo že 35 let, pa imajo tako slabo plačo. Sam sem le nekoliko napredoval, a še to zaradi delovne dobe. V topilnici za pečjo že 40 let opravljam enako delo. Ne gre za kakšne milijone, le da bi se nam plača malo dvignila in bi lahko bolj normalno živeli."
Delavcem res ne gre za milijone. Niti jih ne bi mogli preštevati, saj jim od nekdaj namenjajo le drobiž. Sramotno je, kako je sploh dopustno, da se morajo s stavko boriti za "poštenega" minimalca. Sramotno je, kako se sploh lahko kombinirajo in izigravajo minimalne in osnovne plače ter ne nazadnje tudi, kako ničvreden je medtem postal socialni dialog, v katerem so podjetniške kolektivne pogodbe vse bolj v napoto in jih delodajalec lahko pač preprosto odpove. Nemški Mutares (ki je bil, mimogrede rečeno, v preteklosti tudi interesent za mariborsko livarno) je pred dobrima dvema letoma, ko je sklenil pogodbo o prevzemu Cimosa, napovedoval, da bo "zavezništvo Cimosu omogočilo dolgoročen razvoj in dodano vrednost vsem njegovim deležnikom". Tudi beseda sinergije ni umanjkala ob zagotavljanju uspeha. Zvenijo znano, te obče, učbeniške fraze, ko je treba optimizirati, da se naložbe izidejo in poplačajo, (odvečne) delavce pa vsakič znova prešteje.
Seveda so razmere na trgu avtomobilske industrije zahtevne, vse zahtevnejše zaradi več dejavnikov. To so ne nazadnje pri Cimosu opisovali že v lanskem poslovnem poročilu. Še prej je poslovanje ukrojila korona, prav v koronskem letu 2020 so zaprli mariborski obrat in odslovili delavce. Lani so ob še naraščajočih stroških energentov udarile poplave. Daleč od tega, da bi bilo enostavno ali da razmere, ki preraščajo v vse bolj zahtevno globalno krizo v avtomobilski industriji, ne bi bile težke. Skupina Cimos že leta drastično zmanjšuje stroške dela, kakor se reče ljudem: leta 2016 je recimo sklenila pogodbe s 1571 zaposlenimi, do konca leta 2023 pa jih je obdržala le še 545. Kaj bo sledilo in kako, delavci ne vedo, ker jim o načrtih nič ne povedo.
Prav nič niso rekli niti delavcem v bistveno manjši firmi, v ptujskem Agisu, ki so ga medtem pognali v stečaj, delavce, ki jim dolgujejo del plač in regresa, pa na borzo dela. Delavka Brigita Lesjak je bila v Agisu zaposlena 36 let. Delala je v livarni, za strojem za čiščenje odlitkov, fizično delo, na normo, vajena je trdo delati. Pogojev za upokojitev še nima, iskati bo morala drugo službo. Ko so zaposlene sprva poslali na čakanje, v nekaj dneh pa predlagali stečaj, jo ob vsem vseeno najbolj boli prav (ne)odnos delodajalca. "Da nismo niti toliko vredni, da bi nam povedali, v kakšni situaciji smo se znašli? Odnos do delavcev, to najbolj boli," je ob robu prvega sestanka stečajne upraviteljice pri zdaj že nekdanjem delodajalcu minulo sredo, ko so stali pred podjetjem, povedala za Večer. Ni bila edina, ki jo je prizadelo prav to spoznanje: kako ničvreden delavec obstane pred vrati v izteku delovne dobe, izčrpan in nekonkurenčen na trgu dela, nevreden niti osnovne informacije in komunikacije.
Vsaj zaenkrat v Podravju še mirijo z možnostmi za zaposlitev drugod, četudi v drugi panogi, a kako dolgo bodo ti prehodi še mogoči in za koga konkretno gladki (in za kako dolgo)? Tudi na Koroškem niti uspešne družbe niso brez težav tako zaradi lokalnih kot globalnih dejavnikov. Z novembrom so v proizvodnih družbah SIJ-a zaradi zaostrenih razmer na jeklarskem trgu prešli na skrajšani delovni čas in sorazmerno nižje plače, s čimer so se zavoljo ohranitve delovnih mest strinjali sindikati (tu socialni dialog še nekaj pomeni, četudi je vpliv sindikata že lep čas omejen).
A nelagodja ni mogoče prezreti niti ob blažjih ukrepih, še posebej ker veliki delodajalci v tem okolju še vedno zaposlujejo pomemben del lokalnega prebivalstva. Nekateri so medtem (p)ostali presežni tudi v avstrijskih podjetjih, kjer so prej našli službo. Upati je, da bodo napovedi o okrevanju jeklarskega trga v prihodnjem letu obveljale. Sicer se ob upoštevanju širšega konteksta delavcem slabo piše še marsikje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
