Zdi se zelo oddaljen čas, ko se je v Sloveniji resno razpravljalo o varovanju vode in vodnih virov. Nekje istočasno sta se zatikala razvpiti primer umeščanja Magne na polja in zapisovanje pravice do čiste pitne vode v ustavo. Obojega se nikoli ni pretirano povezovalo; drugo je bil lep protokolarni presežek, iz sence katerega se ni slišalo opozoril, da ustava prav nič ne pomaga, če vodno zajetje okuži izliv dizelskega goriva, Magna pa je transformirala prostorski postopek v klanje na vseh nivojih, gospodarskem, političnem, upravnem, občinskem, do te mere, da se je varovanje pitne vode v tistem tornadu povsem izgubilo.
Danes je voda spet na agendi. Nič koliko okoljskih zakonov je že premetala, prilagodila in porahljala v senci epidemije sedanja vlada, ki iz prostorskih postopkov vneto izločuje tudi nevladne organizacije, a zdi se, da se je pri spremembah zakona o vodah vendarle ljudstvo prebudilo. Po novem bo namreč bistveno lažje graditi na vodovarstvenih območjih tudi obrate, ki v proizvodnji uporabljajo nevarne snovi in, da, tudi sežigalnice.
Okoljevarstveno soglasje podjetju Albaugh se po štirih letih od vložitve pobude ravno v tem trenutku gnetenja zakonodaje zdi kot naročeno. A prav podjetje, ki je naslednik nekdanjega Pinusa, za katerega ima čisto vsak starejši domačin povedati kako zgodbo o žakljih, ki so se zakopavali po okoliških šodrcah, ali smrdljivih iztokih v Račke ribnike, je - kako ironično - dokaz, da so nevladne organizacije še kako pomembne in da javnost, tudi s podporo lokalnih medijev, mora vedeti, kaj se dogaja v njenem okolju.
Načrti Albaugha so bili v začetku namreč veliko bolj velikopotezni - predvsem je šlo za sintezo glifosata, ki je popolnoma drugačno početje od formulacije. Pri slednji gre namreč za mešanje in redčenje učinkovine, in to dovoljenje sedaj širi proizvajalec herbicidov. Po številnih dvomih in preizpraševanjih o namerah, ki se tičejo sežigalnice nevarnih odpadkov (spomnimo, v tistem času je gorel Kemis, kar je še povečalo zaskrbljenost v Račah), se je podjetje obenem zavezalo tudi k preoblikovanju in spoštovanju strogih okoljskih standardov in med njimi na prvem mestu - investiciji v zaprti vodni krog tako v tovarni kot v sežigalnici. Do takrat so namreč po nekem starodavnem pravilu industrijske vode tekle kar na bližnjo čistilno napravo, ki preprosto ni zmogla iz vode odstraniti živega srebra. V Račah je nastala civilna iniciativa, oglasili so se županstvo in ljudje, zaznamovani s trpko preteklostjo Pinusa. Bi podjetje uvedlo vse varnostne prilagoditve, če bi vsi našteti ostali tiho? Verjetno ne.
Ali je in bo Albaugh spoštoval vse zaveze iz okoljskega soglasja, bodo sodile inšpekcije, tudi dvom o golem dejstvu, da hale za proizvodnjo pesticidov stojijo na vodovarstvenem območju že tako obremenjenega Dravskega polja, je vsekakor umesten. A v vsem tem imamo v Sloveniji druge vrste industrije - denimo Salonit Anhovo, kjer tovarnarji in na čelu zagovornikov industrije sama županja tožijo vse in vsakogar, ki si drzne opozoriti na dejstvo, da krajani nimajo neoporečne pitne vode. In to ob Soči! Podobno se je desetletja dolgo dogajalo v Zasavju in še bi lahko naštevali. In vsi ti primeri so dokaz, da varovalk nikoli ni dovolj, tudi civilnih ne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
