Podnebne spremembe so eden ključnih okoljskih problemov, ki so posledica prekomernih izpustov toplogrednih plinov, in dejstvo je, da se razmere zaostrujejo, hkrati pa se ohranja status quo. Znanstveniki so vzpostavili koncept planetarnih meja, s pomočjo katerega so ovrednotili devet ključnih naravnih omejitev planeta, in če te prekoračimo, lahko ustvarimo nesprejemljive okoljske spremembe za človeštvo in druge organizme. Tri od devetih nam je že uspelo preseči.
Podatki kažejo, da je za 71 odstotkov emisij toplogrednih plinov od leta 1988 pa do danes odgovornih 100 korporacij, zato se upravičeno postavlja vprašanje, ali je rešitev za okolje res sprememba potrošniških navad. Kot rešitev se v trenutnem sistemu dojemata krožno gospodarstvo in zelena rast, ki trdi, da je nadaljnja gospodarska širitev združljiva z ekologijo našega planeta, saj nam bodo tehnološke spremembe in nadomestitve omogočile popolno ločitev rasti BDP od rabe virov in emisij ogljika. Slednje je sprejeto v nacionalni in mednarodni politiki, vključno s cilji trajnostnega razvoja. Vendar pa empirični dokazi o rabi virov in emisijah ogljika tega ne podpirajo. Znanstveniki namreč ugotavljajo, da ni empiričnih dokazov, da bi bilo mogoče doseči popolno ločitev od rabe virov ob nadaljnji gospodarski rasti ter da je zelo mala verjetnost za absolutno ločitev od emisij ogljika, ki bi preprečila globalno segrevanje nad 1,5 stopinje Celzija ali 2 stopinji Celzija tudi v optimističnih pogojih, ki bi jih vzpostavila politika.
Pandemija kot posledica izkoriščanja narave
Za učinkovito reševanje okolja je tako bilo prepozno že včeraj, zato je ključno čimprejšnje in učinkovito ukrepanje. Epidemija je okoljske teme potisnila v ozadje, kar dokazuje dejstvo, da je bila lanska konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah prestavljena na letošnje leto, kljub temu da je bilo 2020. eno najtoplejših let do zdaj. Po svetu so divjali številni požari, ki so stanje še poslabšali. Zaustavitev javnega življenja je sicer prispevala k manjšim vrednostim ogljikovega dioksida, vendar pa bodo vplivi na ozračje zelo majhni, kar je lahko eden od dokazov, da posamezniki ne morejo rešiti okoljske krize, je prepričan Luka Mofardin iz okoljske aktivistične skupine Mladi za podnebno pravičnost. "Pandemija koronavirusa, okoljska kriza in podnebne spremembe izvirajo iz istega sistema - kapitalizma, ki s proizvodnjo in rabo fosilnih goriv, industrijskim kmetijstvom in krčenjem gozdov vodi k uničevanju okolja in ustvarja pogoje za nove bolezni. V gonji po profitu prihaja do vse večjih posegov v naravne ekosisteme, ti posegi pa omogočajo lažji prenos patogenih organizmov z živali na ljudi in obratno. Ustvarjajo se torej primerni pogoji za pojav novih bolezni in njihovih epidemij. Trdimo lahko, da je izbruh novega koronavirusa posledica nenehnega izkoriščanja narave, ki je temelj kapitalističnega produkcijskega načina, ki lahko proizvaja profit le z izkoriščanjem dela in opustošenjem narave," pojasni Mofardin.
Luka Mofardin: "Če z zelenim prehodom mislijo resno, se bodo vlade morale zoperstaviti kapitalu in podjetjem, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi"
Katja Sreš iz Ekologov brez meja opozori, da bi bilo nujno ukrepati, preden bo prepozno. "Okoljske teme morda niso v ospredju v Sloveniji, kjer večinoma še imamo pitno vodo, razmeroma čist zrak in dokaj neokrnjeno naravo. Ko se bo to spremenilo, se bo spremenila tudi struktura vsebin v medijih, šolstvu in vladnih agendah. A zakaj čakati, da bo prepozno? Ravno ta epidemija je pokazala, kako zelo z neodgovornim ravnanjem vplivamo na okolje. Z vsakim posegom v okolje pa posegamo tudi v naše zdravje in prihodnost," problematizira Sreševa. Kako se lotiti reševanja okoljske krize? Je rešitev v ozelenitvi kapitalizma, spremembi potrošniških navad ali pa bi morali popolnoma spremeniti pogled na reševanje ekološke krize? "Odgovorni smo čisto vsi, iskanje grešnega kozla se je izkazalo kot neučinkovito. Vsi moramo prispevati svoj delež. Če smo ga že prispevali k uničevanju okolja, pa ga dajmo še za reševanje! Če za trenutek pomislimo, da je podnebna kriza laž - ali bi bila res taka katastrofa, če bi kljub temu svoje napore usmerili v zdravo okolje, obnovljive vire energije in pametno porabo virov?" razmišlja Sreševa.
Z zelenim potrošništvom prelagamo odgovornost na posameznike
Mofardin pa opozarja, da z zelenim potrošništvom prelagamo odgovornost na posameznike in posameznice, s čimer se velikokrat zanemarijo prav glavni vzroki in povzročitelji okoljske krize, hkrati pa se daje lažni občutek, da je zeleno potrošništvo dovolj. "To, da kot potrošniki ne moremo veliko vplivati na reševanje okoljske krize, nakazuje že podatek, da je za kar 71 odstotkov emisij toplogrednih plinov od leta 1988 do danes odgovornih 100 korporacij. Hkrati pa smo kot potrošniki omejeni, ker nimamo vpogleda in nadzora nad proizvodnjo izdelkov, ki so nam na voljo. Način proizvodnje je tisti, ki preko marketinga, ustvarjanja novih želja, načrtovane zastarelosti produktov ipd., v večji meri usmerja potrošnjo in ne obratno. Kapitalizem ustvarja potrošnika, ki troši vedno več, s tem pa se posledično porablja vedno več materialov. Neskončna poraba materialov pa na končnem planetu, kot že vemo, ni mogoča," razlaga Mofardin. Katja Sreš priznava, da lahko potrošniki prehodijo le določen del poti do zdravega okolja in družbe z manj odpadki, za korenite spremembe pa morajo pomemben delež prispevati tako proizvajalci kot odločevalci. "Drži pa, da je ponudba odvisna od povpraševanja - to, kar kupujemo, neposredno vpliva na naše okolje, gospodarstvo in zdravje, saj s tem podpiramo določene načine proizvodnje in ustvarjamo povpraševanje. Vsakič, ko kupujemo, je tako, kot da gremo na volišče. Zakaj ne bi svojega glasu raje namenili okolju in človeku prijaznim alternativam?" meni Sreševa.
Navajenost na bizarno nizke cene
Ob spodbujanju, da naj potrošniki kupujejo "zelene" izdelke in pridelke, ki so običajno dražji, pa se postavlja vprašanje, ali si jih večina sploh lahko privošči. Po besedah Sreševe je problem v postavljanju kvantitete pred kvaliteto. "Potrošniki smo se razvadili in navadili na bizarno nizke cene. V trgovini s hitro modo za eno majčko odštejemo toliko kot za dve štruci kruha. Potem pa takšne cene pričakujemo od slovenskih proizvajalcev ali pridelovalcev. Nekako nepošteno, kajne?" izpostavi sogovornica. Meni, da bi potrošniki morali razmišljati, ali določen izdelek resnično potrebujemo, ter premisliti, ali si ga lahko morda raje izposodimo ali pa kupimo iz druge roke. Prepričana je, da če oblačila dobimo iz druge roke, bi lahko na tak način v povprečju prihranili 530 evrov letno, ta prihranek pa bi lahko investirali v kakovostne produkte z dolgo uporabno dobo. Na drugi strani pa Mofardin opozarja, da je treba zagotoviti predvsem sistemske ukrepe, ki bodo omogočali spremembe življenjskega sloga v smeri trajnosti. Izpostavlja subvencije in investicije v alternativno mobilnost, trajnostne načine transporta, torej trajnostne načine življenja, bistveno bo pa tudi intenzivno spodbujanje in povezovanje z lokalnimi pridelovalci. "Razvoj in investicije v bolj trajnostne načine življenja niso profitabilne. Dokler imamo logiko profita, sam kapital kot tak ne bo investiral in razvijal trajnostnih načinov življenja. Je pa do neke omejene mere mogoče s političnim pritiskom doseči neke koncesije, spremembe," pojasni aktivist in se ob tem sprašuje, ali je to mogoče doseči, če je vsaka vlada v trenutnem sistemu precej odvisna od kapitalskih interesov.
Katja Sreš: "Odgovorni smo čisto vsi, iskanje grešnega kozla se je izkazalo kot neučinkovito. Vsi moramo prispevati svoj delež"
Po njegovih besedah vlade ne morejo ravnati v nasprotju s kapitalom, še posebej, če za njo ne stoji množično gibanje, ki se zavzema za take spremembe. Zaradi logike, ki teži k tekmovalnosti in neskončnega zasledovanja profita, so tudi korporacije prisiljene, da uporabijo vse možne načine za zagotavljanje profita in povečanje akumulacije. "Gre torej za sistemsko prisilo kapitalizma, ki pa korporacije same ne odreši odgovornosti za nastalo krizo," komentira Mofardin.
Manjka ambiciozna zakonodaja
Čim hitrejše reševanje problemov je nujno, saj uničujoče učinke preteklih izpustov čutimo že danes. "V tem trenutku potrebujemo takojšen prehod s fosilnih goriv na čisto energijo iz obnovljivih virov preko sistemskega vlaganja v obnovljive vire energije in pravičnega zapiranja zdajšnjih največjih onesnaževalcev, spremembe v načinu produkcije hrane in spremembe prehrambnih navad ter spremembe vzorcev mobilnosti preko spodbujanja in sistemskega vlaganja v javni potniški promet," pojasni Mofardin, ki pripomni, da so za reševanje okoljske krize nujne spremembe, ki jih ne moremo doseči zgolj z uvajanjem nekih novih tržnih mehanizmov ali davkov na ogljik, saj so take strategije pripeljale le še do večjega zaostrovanja okoljske krize. "Ubiralo pa se jih je predvsem zato, ker zares niso ogrozile statusa quo in kapitalskih interesov, ki poskušajo to usmeritev ohraniti," razlaga sogovornik. "Potrebujemo predvsem množično širitev državnega lastništva in celovito gospodarsko načrtovanje, kar bo sprožilo velik odpor kapitala. Če z zelenim prehodom mislijo resno, se bodo vlade morale zoperstaviti kapitalu in podjetjem, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi in ki so doslej storila vse, kar je bilo v njihovi moči, da preložijo in ovirajo blažitev podnebnih sprememb in reševanje okoljske krize," zaključi aktivist, ki rešitev vidi predvsem v političnem udejstvovanju, sindikatih in lokalnih okoljih.
"Ker se bo za resne spremembe treba na vseh ravneh zoperstaviti kapitalu, je potreben masoven usklajen boj, ki se bo zavedal pomena delavstva in povezanosti socialnega boja z bojem za okolje in naravo. V ospredje pa mora ta boj postavljati tudi pravičnost in dobrobit ljudi, predvsem tistih, ki bodo ob prehodu na bolj trajnostno ureditev najbolj na udaru," komentira sogovornik iz Mladih za podnebno pravičnost.
Kot je dejala Katja Sreš, bi morali odgovornost prevzeti vlade in tudi vsi drugi. "Vsaj v Sloveniji je opaziti, da je okoljski resor najmanj privlačna ministrska trofeja (vsaj do letošnje menjave garniture, kjer so v ospredju popolnoma drugi interesi). Da bi se vsi resorji ukvarjali z okoljsko problematiko, je pa skoraj že iluzija. A samo to je pot naprej - integralni pristop skozi povezovanje, sodelovanje in prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja in odločitve. Manjka nam ambiciozna zakonodaja (in izvedba!), ki bi v doglednem času prinesla učinke in posledično motivacijo, ne komaj leta 2050. Rešitve so znane, le volje manjka," sklene sogovornica iz društva Ekologi brez meja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
