8. junija 1921 se je rodila slovenskim staršem v Beogradu, otroštvo je preživljala tudi v Nišu, saj je oče deloval v vojski Kraljevine SHS. Šolanje je nadaljevala v Mariboru, v skupnosti šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja. Učiteljišče je končala leta 1941 in bila, kakor ostale redovnice, izgnana v Bosno, kjer je delala v zasebni šoli. Prvo srečanje z gluhimi je doživela leta 1955 ob zaposlitvi v Gluhonemnici (sedanji Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana). Tudi kasnejšega moža, ki je bil gluh in se je šolal v zavodu, je spoznala tam. Ob delu je končala študij surdopedagogike in logopedije na Pedagoški akademiji v Ljubljani in ga nadaljevala na Fakulteti za defektologijo v Zagrebu.
Leta 1961 je bila poslana v Maribor, da v okviru zdravstvenega doma organizira logopedske ambulante. Tako je leta 1962 nastal Center za korekcijo sluha in govora, kasneje še z osnovno šolo in predšolskimi oddelki (sedanji Center za sluh in govor Maribor). Tukaj si je tudi ustvarila družino.
Med prvimi je pri delu z gluhimi in naglušnimi ter osebami z govorno-jezikovnimi motnjami prevzela in začela uvajati verbotonalno metodo prof. Petra Guberine s Poliklinike SUVAG v Zagrebu. Metoda je ponujala aparature za individualno in skupinsko rehabilitacijo poslušanja in govora. Z usposabljanjem gluhih in naglušnih je želela doseči njihovo kakovostno integracijo v slišeče okolje ter lažje in bolj neodvisno življenje.
V Centru ni bila organizirana zavodska oskrba otrok, ampak so otroci iz oddaljenih krajev čez teden živeli v rejniških družinah in tako bili ves čas v stiku z običajnim govorečim in slišečim okoljem. Veliko otrok je bilo vključenih delno, pri posameznih predmetih ali v celoti v večinske osnovne šole, ob individualni obravnavi v Centru. Večina jih je nadaljevala šolanje v srednjih ali poklicnih šolah. Stajnko Rogljeva je prevzela tudi metodo zavestne sinteze razvoja dr. Cvetka Brajovića iz Beograda, ki je bila primerna za logopedsko terapijo, predvsem pri jecljanju in pri otrocih z več motnjami. Poleg osnovne dejavnosti je v Centru ustanovila še šolo za tuje jezike. Strokovno delo v Centru je temeljilo na timskem sodelovanju psihologov, zdravnikov specialistov, socialnih delavcev, logopedov, učiteljev defektologov. Skupaj so pripravljali individualne programe za obravnavane otroke.
"Verjela je v človeka in njegove sposobnosti"
Kasneje, leta 1977, je v sodelovanju z dr. Matejem Lipovškom, predstojnikom oddelka za nevrokirurgijo takratne Splošne bolnišnice Maribor, organizirala logopedsko obravnavo pacientov, ki so se zdravili zaradi možganskih poškodb ali bolezni. Do sodelavcev je bila zahtevna, na prvo mesto je postavljala delo oziroma ljudi, ki so prišli v ustanovo po pomoč. Zato so ljudje bodisi sprejemali in razumeli njene poglede in način dela bodisi so jih odklanjali in jo kritizirali. Verjela je v človeka in njegove sposobnosti, zanjo ni bilo nič nemogoče. Pacienti so jo spoštovali, saj jim je pomagala, jih bodrila in se z njimi veselila napredka. Ko se je upokojila, je predavala doma in v tujini, pisala, svetovala. Pomagala je pri verouku v župniji Limbuš, kjer je do smrti živela pri hčerki Miriam z vnukoma Timotejem in Irinejem. Umrla je 20. aprila 2002.
Ni bilo vedno lahko biti blizu tako izjemne osebe, bilo pa je zanimivo, poučno in polno izzivov. S svojim delom je dokazala, da "gluhi lahko slišijo in nemi govorijo" ter da se iz skromnih začetkov lahko razvije nekaj velikega in pomembnega, če le obstajajo močna volja, znanje in jasen cilj.
