(VEČERNO BRANJE) Župan ve, da boječ fant ni še nikoli pri lepi punci spal

Profesor predmeta ekonomija kriminala z Univerze v Chicagu Steven D. Levitts je s primeri opozoril na vzroke posameznih sprememb, ki jih odločevalci praviloma ignorirajo. Povzel bom tistega o padcu romunskega diktatorja, ne bom ga poimensko omenjal, ker je v tem tekstu (kot vse druge osebe) samo za dokazovanje hipotez. Kondukator, kot so mu tudi rekli, je vsiljeval več rojstev, matere z desetimi otroki so dobile od države avtomobil, samski so plačevali dodatne davke, menstrualna policija, kot so rekli državnim agentom, je nenapovedano prišla v podjetje delavkam opravljat nosečniške teste, nato so noseče strogo nadzirali, da ne bi splavile. Otrok je bilo v državi res več, vendar so nezaželeni praviloma živeli v bistveno slabših razmerah kot zaželeni, mnogi so celo končali na cesti. In še nekaj se je zgodilo, česar trdorokec ni pričakoval. Po njegovem prepričanju koristen in domoljuben ukrep je imel veliko večje družbene posledice, kot je predvidel: nezaželeni otroci so desetletja kasneje celo bili usodni za njegov padec. Vodja je torej sebi ustvarjal sovražnike, ki so ga nazadnje kruto kaznovali. Teorija se sliši skoraj kot vera, ki ponuja upanje, da bodo slabi kaznovani (in dobri nagrajeni), vendar jo profesor tako argumentirano utemeljuje, da ga omenjajo kot kandidata za Nobelovo nagrado za ekonomijo.
Naših primerov pri razlagi še ne navaja, ker se pri nas socialnoekonomska dejstva pač tradicionalno drugače oblikujejo. Vseeno imamo tudi mi stik z ekonomijo kriminala, četudi tega, kar se nam dogaja, doslej nismo tako imenovali. Mi pač bentimo nad razlagami in napovedmi naših politikov, ki se praviloma izkažejo za povsem drugačne od tistega, kar se potem zgodi. Pred uvedbo evra so nam zagotavljali, da ne bo podražitev, a je že prvi teden tisto, kar je prej stalo sto tolarjev, bilo po en evro. Nova pokojninska zakonodaja naj bi leta 2013 izračun osnov za penzije samo bruto spremenila v neto, zdaj pa imamo zaradi ukrepa vsak dan bolj revne upokojence. Tudi če politiki rečejo, da bodo reševali socialne probleme, jih ekonomisti a la Mramor spomnijo, da so javne finance pomembnejše od državljanov. Socialni ukrepi pri nas ne prihitijo kot gasilci, ampak pridejo pozno (ali sploh ne) kot polagalci keramičnih ploščic. No, tega je toliko, da lahko Levittsu za nadaljnje raziskovalne primere mirno sporočimo: tisti ki v Sloveniji odločajo, imajo kronično kondukatorsko bolezen in vsemogočne strateške svetovalce, ki odločevalcem pomagajo pri reševanju poslovnih in komunikacijskih izzivov.