Hrana postaja del boja

Toaletni papir in kvas iz začetka korone sta zamenjala gorivo in moka. Kolone na bencinskih črpalkah so se zdaj, ko so podražitve pogonskega goriva že tu, preselile pred trgovinske police z moko. V lokalnem Mlinu Korošec imajo vse od začetka vojne v Ukrajini veliko več kupcev kot običajno. Ko smo jih spraševali, zakaj odvažajo 20-kilogramske vreče moke, so le redki priznali, da za vsak primer. Kot da bi se sramovali svojega obrambnega refleksa, potem ko je bilo slišati, da Ukrajina in Rusija skupaj pridelata četrtino svetovnih žit. A zgovoren prodajalec nam je prikimal – strah jih je, da bi zmanjkalo, a še bolj se bojijo podražitev.

Te so in bodo velike - zdaj temu prikimavajo že praktično vsi strokovnjaki. Cena pšenice se je v samo enem tednu povzpela s 300 evrov za tono na skoraj 400. Še pred letom se je gibala okoli 200. Žita so že od nekdaj generator ekonomskih odnosov v kmetijstvu in živilstvu. Ne nazadnje je od cene žit odvisna cena moke in krmnih mešanic za živino, kar pa potem vpliva na skorajda vse – kruh, pekovske izdelke, testenine, krmo za živali pa meso, mesne izdelke, jajca, mleko, s tem pa tudi na jogurte, sir …

A Evropska unija je, kar se tiče žit, v resnici samooskrbna. Podobno velja tudi za številne druge ključne surovine. Ni odvisna od Rusije niti od Ukrajine. Je pa precej odvisna denimo od Madžarske, ki pa je v teh dneh izpeljala solo akcijo. Resda ni prepovedala izvoza, a s tem, ko daje sebi predkupno pravico, se je izvoz praktično čez noč ustavil. Številne države, tudi Slovenija, so tako ostale brez pomembnega dela te surovine. Pozivi, da se izvoz sprosti in žitna veriga sklene, sicer so, a potreben bo ostrejši odziv EU, morda celo sankcije.

Če ne bo ubranila načela prostega trga in ne nazadnje sledila Skupni kmetijski politiki, s katero mimogrede z milijardami krepi proizvodnjo v vseh državah članicah, saj za to namenja več kot tretjino evropskega proračuna, se bo sesula sama vase. Ni pretirano, če omenimo, da je Skupna kmetijska politika prva skupna politika na ravni EU sploh, njen glavni cilj pa je, da vsem državljanom Evrope zagotovi zdravo in cenovno dostopno hrano. Šestdeset let je od teh zavez in ta cilj se je izgubil nekje v večstostranskih dokumentih, ki se pišejo vsakih sedem let. Kmetijski sektor se je v vsem tem času liberaliziral, instrumentov za velike intervencije ni več, denar pa se je prerazporedil v subvencioniranje najrazličnejših naložb, delno pa se je tudi porazgubil v ukrepih, ki so se iz še včeraj sprejemljive uradniške latovščine danes spremenili v skorajda marginalne zaveze.

Zato je zdaj ključno, da bo aparat, na katerega so pripeti tudi mnogi interesi, znal pravočasno izvesti kakšno urgentno potezo. Če je še včeraj bila pomembna urejenost krajine in to, da je vsaj kdo pokosil ali z nekaj ovčicami ogradil odročen travnik, bo morda že jutri pomembno le to, koliko glav živine, ton pšenice in zabojev krompirja bomo imeli. Hrana očitno postaja del boja in na to moramo biti pripravljeni predvsem kot družba, bistveno manj kot posamezniki s polnimi shrambami.