(KOMENTAR) Da ne nastane neprijetna tišina: Bo(r)ba za svet

Medtem ko po svetu namesto besed letijo naboji, ko se Evropa iz deklarirano miroljubne povezave - ker izkušnje tragične preteklosti so še kako žive - prestavlja v proizvajalca in (pre)prodajalca smodnika, skupaj z našo državo, seveda, ki je pozabila na negovanje mirovne politike, kulture miru in nenasilja, in ko se po državi širi smrad sovražnega govora, se zdi izbiranje besed, ki bi lahko kaj premaknile, nekoliko naivno. Pa kaj, če kdo reče bobu bob, ko pa se nič ne spremeni. Samo poglejte javno televizijo, ki jo obvladuje nesposobna in brezsramna klika kot v kakšni južnoameriški diktaturi ... Se splača oglašati? Na oltar postaviti svoje razmisleke, svojo konstruktivno jezo, svoje poglede, komentarje?

Se. Ker toliko nesnage in patologije, kot se ju je nabralo v javnih razpravah, ta država v zadnjih desetletjih še ni doživela. Najvišji državni odlikovanec in žal že pokojni junak Ivo Grobelnik je v trojnem pogovoru za Večer pred leti na vprašanje - človek je zaradi častitljive starosti v življenju preživel številne državne sisteme, tudi najtemnejše -, kako je zdaj, v demokraciji, odgovoril: "Danes je precej drugače, s tem pa ne mislim, da je ta trenutek res veliko boljše - smo namreč v takšni demokraciji, kjer lahko vsak dela, kar hoče, te tudi popljuva, pa za nič ne odgovarja."

Temu je pritegnil zgodovinar Tone Kregar: "Mentalna militarizacija, hujskaštvo, ščuvanje, vse to je pripravljanje terena … Majhen korak je do zadev, ki se lahko sprožijo in pri katerih ni več povratka. Zdaj smo kot družba v času, trenutku, ko je to še možno ustaviti z aktivnim državljanstvom, z odločnim 'ne'. Na vsakodnevni ravni. Zakaj? Ker mi tega ne toleriramo, ne želimo takšne družbe!" In še Stane Kocutar: "Za razvoj tega, kar lahko prinese delitve in zlo, ni potrebno nič drugega, kot da ljudje, ki še vedno razmišljajo in delujejo demokratično, prenehajo boriti se za svet. Nič drugega, samo molčati je treba. Če je kakšna grožnja, potem je največja tista, da so ti ljudje tiho."

Tudi zato bobi ostajajo z nami, vami. Tudi če jih klika na TVS utiša in dá raje neposredni glas strankarskim primitivcem. Večer pa daje besedo, mikrofon in zvočnik tistim, ki si to zaslužijo. Ki niso tiho. Ki so, kot rečemo v naši medijski hiši, hrabri, ojštri, dostojanstveni. Ki preganjajo mrak. Ki družbo - otopelo in v ekrane pogreznjeno - prebujajo, silijo k razmisleku. K spremembam. Ker pogumna, jasna, bobovska beseda je pomembna. Pred štirimi leti smo ob 20-letnici bobov postavili tezo, da bobi Slovenijo polnijo z lučjo. Z reflektorji. S svetlimi, velikimi ljudmi in njihovimi besedami. Ta teza še danes drži in drži vse bolj. Še posebej zato, da ne nastane tista neprijetna tišina. Tudi zato je potrebnih veliko več pogumnih in jasnih besed, ki jim morajo slediti tudi dejanja.

Izgovor, da je bolje molk kot izpostavljanje dnevnopolitični gnojnici, je sicer razumljiv, ne omogoča pa mirnega spanca. O tem, kakšen svet nastane ob molku in tišini, sicer piše v zgodovinskih učbenikih in knjigah, skoraj v živo smo ga opazovali v času razpada bivše skupne države. Lahko pa že jutri potrka na naša vrata. Če že ni prišel tisti čas. Ivo Andrić je zapisal, da včasih pridejo časi, ko pamet obmolkne, budale spregovorijo, barabe pa obogatijo. Če je to svet, v katerem živimo - in takšen je -, potem so bobi in posamezniki za njimi še kako dragoceni.