(KOMENTAR) Ko so vrhunski glasbeni dogodki tako blizu, a tako daleč

Slovenski obiskovalci glasbenih festivalov in koncertov med uživanjem v poletnem ambientu teh dogodkov pogosto rečemo kakšno čez organizatorje. Vedno se kaj najde: od majhnih spodrsljajev do izbire nastopajočih. Ob tem premalokrat pomislimo, da se prireditelji soočajo s povsem drugimi težavami, ki se na koncu odrazijo tudi na končni podobi prireditve. Tako v dobro kot slabo smer.

Ravno zato smo tokrat besedo dali njim, vodjem vidnih slovenskih glasbenih festivalov, da s svojimi besedami povedo, kako je organizacija zabavnih in kulturnih prireditev videti z njihove perspektive. Ob branju boste verjetno tudi sami dobili občutek, da je na tej poti toliko ovir in izzivov, da je občudovanja vredno, kako prireditelji uspejo stremeti k višjim ambicijam in gledati v prihodnost.

Verjetno se je ravno zaradi obilja teh ovir letos spet potrdilo, da Slovenija v smislu glasbene ponudbe na najvišjem nivoju še vedno ostaja nekakšen na pol pust otok sredi vsesplošnega obilja. Letos so se našim krajem spet izognila največja glasbena imena ali vznemirljivi vzhajajoči izvajalci. Smo pa vsekakor še naprej prava meka za veteranske glasbenike in oponaševalce legendarnih skupin.

Pri nas smo tako gledali Roda Stewarta, Nicka Masona, Tonyja Hadleyja, Mr. Big, Stinga, nastopili bodo Brit Floyd, Orkester Sofijske filharmonije pa bo na Festivalu Ljubljana preigraval glasbo Johna Williamsa. Seveda - medtem ko bo pravi John Williams še letos nastopil v sosednji Avstriji. Po drugi strani smo v naši soseščini v Pulju gledali Duo Lipo in The Smile, v Zagrebu Eda Sheerana, The National in (sicer odpovedane) Queens of the Stone Age, v Celovcu skupino Rammstein, da ne omenjamo, da si je bilo na ne tako oddaljenem Dunaju mogoče v živo gledati Taylor Swift, Coldplay in Metallico.

Ko je naš Jon Knez lani direktorja Festivala Lent Vladimirja Rukavino vprašal, zakaj lahko ima celo tako majhen festival, kot je varaždinski Špancirfest, izvajalce, kot so britanski Franz Ferdinand, mu je ta razložil: "Lahko so jih dali na prizorišče, ki sprejme deset tisoč ljudi. Mi tega nimamo." Tudi Urban Centa, glasbeni direktor festivala Pivo in cvetje, pravi, da "mednarodno pomembnih festivalov, ki bi postavljali Slovenijo na festivalski zemljevid, nimamo – pa bi jih lahko imeli".

Kaj je torej tisto, kar naš prostor ovira, da takšnim dogodkom na najvišjem nivoju nismo priča pogosteje? Če tehtno razmislimo, so razlogi v vsem po malem. Pri vlogi države in občin. Pri obilju birokracije. Pri manjši moči kapitala zaradi majhnosti trga. A treba je reči, da je problem tudi mentaliteta občinstva pri nas. Prevladujoča logika slovenskega občinstva je še vedno ta, da bodo šli množično gledat tisto, kar dobro poznajo, medtem ko novega in tistega, kar je trendovsko v tujini, ne sprejemajo v opaznejšem številu.

Velik up so zato mladi. Vsak, ki je kdaj šel na kakšnega od večjih festivalskih ali koncertnih dogodkov v soseščino, je bil priča, kako priljubljena so romanja slovenskih ljubiteljic in ljubiteljev glasbe na vrhunske koncertne dogodke. Spomnimo, da smo tudi pri nas po osamosvojitvi že gledali največje glasbene zasedbe na vrhuncu moči – Nirvano, The Killers, Metallico, Florence & The Machine in druge. Kljub vsem oviram se zdi, da volja za vrnitev pomembnejših koncertov v naše kraje vsekakor obstaja, le družbena kolesa se bodo morala še malo bolj zavrteti v pravo smer.