(KOMENTAR) Imamo to, Pariz, prihajamo!

Včasih se zazdi, kot da pred vrati ne bi bile olimpijske igre. Kar malce smo že pozabili, da največji športni dogodek pride tudi k nam oziroma blizu nas. Zadnje dvoje poletne so pošteno zaokrožile po svetu in zimske tudi, če odštejemo London na Otoku, bodo po dveh desetletjih spet na kontinentu, v "pravem" delu stare celine. Ko lahko Slovenci spet razmišljamo, da se zbašemo v avte ali v kombije in jo mahnemo navijat za naše športnike ali pa sedemo na nizkocenovnike ter smo prav tako za malo denarja del globalnega spektakla. Letos bomo spodbujali najštevilčnejšo reprezentanco v zgodovini, da bo treba pripraviti kar dober načrt, kdaj kam in za koga žrtvovati glas. Morda niti ne bo šlo na vse konce, ker se bo kaj prekrivalo, a ne gre dvomiti, da bodo prav vsi deležni močne podpore.

Vsi si jo zaslužijo, ker ni lahko biti del spektakla. Da ne bi že športniki zasedli vseh kapacitet, so norme in kvote tako ostre, da je včasih težje priti tja kot narediti dober rezultat, smo slišali že večkrat. Sploh v kolektivnih športih. In ker bodo tokrat tam številni, velja preprost recept - zmaga, dve za ogrevanje in si iz skupine, z malo sreče že v boju za kolajne. Seveda ni tako preprosto, a če kdaj, je zdaj priložnosti s kar tremi, prvič več kot eno ekipo. Morda so rokometaši tokrat presenečenje, še večje bi bile rokometašice ob debiju, bistveno manjše pa - čeprav tudi ob prvem nastopu - bi bilo slavje zlate generacije odbojkarjev, ki mora "zgolj" nadaljevati igre iz zadnjega obdobja.

Glavno orožje Slovenije so vedno bili posamični športi. Dvoje zlatih od treh z Japonske, kjer smo proslavljali največji uspeh dvomilijonske nacije, je spet zraven in spet (oziroma še vedno) našpičenih. Plezalna kraljica Janja Garnbret praktično ne pozna poraza, kralj brzic Benjamin Savšek tudi v ogrlico niza kolajne in naslove. Judo je po Tini Trstenjak dobil Andrejo Leški, le pri kolesarjih se je zalomilo. Primož Roglič se tokrat po vnovičnem padcu le mogel sestaviti, Tadej Pogačar pa si je po pravljični sezoni zaželel družinskega miru. Morda bi ga našel v Parizu, če ne bi bilo nerazumljive, že nerazumne odločitve ženskega selektorja, ki je doma pustil ta čas najboljšo Urško Žigart. 

Kar nekaj olimpijcev iz te reprezentance je novincev, ki se gredo učit, spet drugi gredo pokazat naučeno in unovčit izkušnje. Med slednjimi je metalec diska Kristjan Čeh, ki tokrat ima trenerja, ko govorimo o kolajnah, ne gre niti mimo kajterja Tonija Vodiška, morda zimzelenega kajakaša Petra Kauzerja in še bi lahko naštevali. Tudi mariborski jadralec Žan Luka Zelko pravi, da je napočil čas. Šport iz štajerske prestolnice ima tokrat v 90-članski odpravi v 17 panogah za cel kombi olimpijcev, kar pomeni cel konvoj navijačev, ki bodo zagotovo dali vse od sebe in pustili pečat. Zato pa le še, "imamo to, Pariz, prihajamo!", kot so sporočili že naši olimpijci.