(KOMENTAR) Najšibkejši in najmočnejši členi

Prizadevanja visokošolske in znanstvene sfere, da se ponovno odcepita od skupnega ministrstva, ki je združevalo celotno izobraževalno vertikalo, so obrodila sadove. Ne le, da jim je ločitev uspela, kažejo se tudi določeni premiki na bolje, z veseljem razlagajo na univerzah. Tudi z ministrom, ki očitno dobro pozna svoje področje, pri tem pa ima dovolj politične moči in povezav, da uresničuje želje visokošolskega in znanstvenega prostora, so imeli, kot kaže, več sreče kot v vzgoji in izobraževanju, kjer večjih korakov k izboljšanju področja ni slutiti. Na univerzah pa se, če bo predlog novega zakona o visokem šolstvu preživel vse procedure – še najbolj se bo najbrž zapletalo pri 15. členu in poučevanju v tujem jeziku -, lahko nadejajo več denarja. Sicer le nekoliko višjih številk, ki jih je že pred več kot desetletjem, takrat, ko sta visoko šolstvo in znanost tudi imela močnega zaveznika v ministru, ambiciozno predvidel minister Gregor Golobič.

Z obetajočimi številkami in upanjem na skorajšnje izdatnejše financiranje se torej na univerzah optimistično podajajo v novo študijsko leto. Daleč od tega, da bi bila visokošolska sfera brez skrbi. Izzivov je nemalo - od prostorskih do kadrovskih stisk, prenizkih plač in uhajanja zaposlenih v bolje plačane službe v gospodarstvu, pomanjkanja študentskih postelj, prepočasnega odzivanja s študijskimi programi na potrebe družbe, če omenimo le nekatere. In eden, ne tako majhen, povezan s študenti, o katerem pa na univerzah niti ne govorijo preveč na glas. Vpis kandidatov. V želji po ohranjanju financiranja si visoko šolstvo še vedno zatiska oči pred vpisovanjem dijakov s poklicno maturo in dodatnim predmetom na domala vse, ne le strokovno sorodne študijske programe. Četudi je zakon povsem jasen. Ker imajo na fakultetah težave z neustrezno kakovostjo znanja študentov, ki so prišli na študij s slabšo popotnico, pa tudi zato, ker so mladi v takem sistemu našli obvod do lažjega prehoda na fakultete, so v skupini za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja predvideli spremembe oziroma obtežitev vstopnice poklicne mature na univerzitetni študij. A preden se bodo zgodile spremembe, bo preteklo še kar nekaj šolskih in študijskih let, zato je odgovorno ravnanje univerz pri vpisu študentov toliko bolj pomembno tudi zaradi tega, ker bodo generacije v prihodnje številčno upadale.

Čeprav je za zdaj kakovost izobrazbe mladih pri nas, ki zaključijo izobraževanje, še vedno zelo visoka, je več kot gotovo prostor za izboljšave. Tudi pri razumevanju pomena izobraževanja in tega, koliko izobraževalne ustanove prispevajo k razvoju družbe, tako pri odločevalcih kot pri javnosti. Zdaj se namreč zdi, da tega zavedanja ni, saj bi se sicer vsaj toliko kot z zdravstvom morali ukvarjati s področjem izobraževanja. Če temu gre bolje proti koncu izobraževalne verige, pa ne obeta, da se pri začetku bolj zatika, predvsem s pomanjkanjem učiteljev. Če vemo, da je veriga močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen, bi nas moralo precej skrbeti.