Neznank pred parlamentarnimi volitvami 2026 je vse manj, časa, da se še marsikaj obrne, pa je obenem v resnici dovolj. V politiki je lahko že teden dni dolga doba. Visoka medijska prezentnost, "skakanje iz vsake paštete", spremlja (samo)spraševanja zadnjega plejerja, za katerega se ta hip zdi, da bi še lahko premešal politične karte, evropskega poslanca, eksžupana Kočevja Vladimirja Prebiliča. Ostalo je bolj ali manj že znano. Potem ko si je pred časom zaželel, da bi na levi sredini prišlo do dogovora o nenapadanju, mu je Matjaž Han, prvak SD - stranke, ki je od Jankovića naprej vselej na nek način žrtev novincev na veliki sceni - zabrusil, da mu avtoceste do premierske pisarne že ne bodo gradili. No, ta isti pakt je nazadnje na festivalu Svobode strankam vladne koalicije predlagal kar premier, kar smo lahko brali kot poskus zapiranja prostora levo od sredine, kjer Robert Golob z razmeroma stabilnimi rejtingi še vedno drži primat. Ki bi ga lahko torej tudi po Golobovi oceni načel ravno nekdanji predsedniški kandidat, saj Socialnim demokratom in Levici med mandatom ni uspelo splezati v bližino vladajoče stranke. In jima, realno gledano, počasi zmanjkuje časa za resnejšo diferenciacijo v volilni izložbi leve sredine. Stava Levice za politično preživetje bo ob tem, da bo stranki nekaj odnesel odpadniški tovariš Kordiš, sodelovanje z Vesno.
Od slednje se je Prebilič dokončno oddaljil, saj bo, če bo, sestavil svojo zgodbo. "Občutek imam, da pomembni soodločevalci, ali strici iz ozadja, kot jih nekateri imenujejo, še niso povsem dvignili rok nad aktualnim premierjem. Neko preračunavanje z dvema, tremi ... to mi ni blizu. Politika je stvar realnih možnosti, ne le tega, kaj si nekdo želi. Želel bi, da pridemo do točke, ko se res strinjamo, da je to lahko dobra zgodba," je Prebilič govoril prejšnji teden v intervjuju za Žurnal. Dve stvari sta pri tem zanimivi: s takšnim razmišljanjem je na odprti sceni legitimiral, podžgal Janševo teorijo o "globoki državi", ki da izza kulis strankarske politike odloča in (so)vlada. Pod točko dva pa oklevanje in iskanje podpore v vplivnih igralcih, kar gledamo že nekaj časa, postavlja pod vprašanj njegovo suverenost, odloč(e)nost, da bi iz Bruslja prestopil v nacionalni politični ring, kjer je gotovo manj udobno. V nasprotju s prejšnjimi novimi-starimi obrazi ga na levi sredini ne čaka vodilna stranka v razsulu. Je pa dejstvo, da bo aktualni koalicijski trojček imel težave z mobilizacijo svoje volilne baze, sploh če predpostavljamo, da se bo potencial antijanšizma glede na leto 2022 nekoliko zmanjšal. Janša je bil tedaj na oblasti, obenem pa je bil čas po hudi zdravstveni krizi, ki je pustila globoke posledice in neprijetne prstne odtise ravnanj tedanje vlade.
Dejstvo, da se Prebilič še kar odloča, potrjuje tudi, kako malo časa je v Sloveniji potrebnega za (nov) politični projekt, ki ima resno ambicijo vplivati na razplet volitev. To pomeni vnovično igro na avreolo odrešenika, v Prebiličevem primeru torej vsaj nekoga, ki bi aktualni levosredinski kompoziciji pomagal nabirati glasove med razočaranimi volivci (v sredini), ki nihajo sem ter tja, na volitve pa so pripravljeni iti in spet "posoditi" zaupanje komu, ki (v)zbuja novo upanje. Tradicionalne stranke so v novodobni politični realnosti izgubile primerjalno prednost, ki so jo nekoč imele, torej identiteto, program in kadrovske resurse ter izkušnje za vodenje države.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
