(KOMENTAR) Vojna ali "mir"

Po več kot 500 dneh vojne v Ukrajini njene posledice v nobenem pogledu ne govorijo v prid agresorski Ruski federaciji z Vladimirjem Putinom na čelu. Po Finski bo po odpravi turške blokade v Severnoatlantsko zavezništvo vstopila tudi Švedska, še ena vojaško izjemno močna nordijska država, s čimer bo lahko Nato obrambno povsem obvladoval sever Evrope in širše območje okoli Baltskega morja. Analitiki so si edini, da je krepitev Nata eden največjih strateških porazov Kremlja. Prav tako režimu v Moskvi še vedno ni uspelo doseči, da bi zaradi posledic visokih cen energentov, ki so sledile načrtnemu odmiku Evropske unije od odvisnosti od ruskega zemeljskega plina, zavladali notranji nemiri v evropskih državah. Seveda hkrati ni nobenih zagotovil, da bo tako tudi ostalo.Počasi, a vztrajno pa prihaja do nekaterih premikov, ki pa so bili v skladu z ruskimi pričakovanji, gre za vzpon populističnih desničarskih strank, te največkrat v imenu "miru" zagovarjajo stališča, ki so glede na njihove implikacije bolj ali manj očitno proruska. Kar je morda še bolj pomenljivo, podpora tovrstnim strankam se krepi v osrčju Evrope - v Nemčiji, Avstriji in tudi na Slovaškem, ki je bila doslej ena najbolj izrazitih podpornic Ukrajine. Pri tem je ruska politika že doslej uživala razumevanje pri madžarskih in srbskih oblasteh, ki pa je pogojeno tudi s poslovno-finančnim ozadjem sodelovanja med omenjenima državama in z Rusijo.Nadaljnje vzdrževanje vojnega stanja bo torej izjemno zahtevno za obe strani, tako s finančnega kot tudi s političnega vidika. Tako kot so se z uporom skupine Wagner pokazale prve razpoke v ruskem javnem mnenju glede vojne v Ukrajini, bodo tudi evropski voditelji z vsakim dodatnim milijonom evrov, ki ga bo njihova država namenila za pomoč napadeni Ukrajini ali za investicije v lastno obrambo, težje prepričevali domačo javnost o nujnosti takšne poteze.A razmere so zelo kompleksne, kakršna koli odločitev pa ima lahko daljnosežne posledice. Za portret generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga, ki smo ga v Večeru objavili v soboto, je obramboslovec in evropski poslanec dr. Klemen Grošelj glede prihodnjega razvoja stanja v Ukrajini citiral famoznega francoskega feldmaršala Ferdinanda Focha, ki je o versajskem miru povedal: "To ni mir, to je premirje za 20 let." Tovrstna zlovešča prerokba je nekaj, česar se marsikdo v Evropi boji. Vojna v Ukrajini bi lahko bila le uvertura v spopad globalnih razsežnosti, ki mu svet po drugi svetovni vojni še ni bil tako blizu. Ne le uvertura, temveč tudi poligon, na katerem lahko velesile preizkusijo nove vojaške tehnologije in taktike.Dejstvo je, da je ruska invazija v Ukrajini sprožila tudi val oboroževanja v evropskih državah, ki se le še krepi. Po Vilni naj bi finančna sredstva v višini dveh odstotkov BDP, ki naj bi ju države članice zavezništva namenjale za obrambo, postala minimum. A do trenutka, ko bodo evropske vojske prejele vso opremo, ki jo bodo danes naročile, bodo pretekla še leta, morda v nekaterih primerih celo desetletja. Pri tem je seveda vprašanje, ali je takšno kopičenje orožja garant za mir ali za katastrofo. Odgovor bodo verjetno najbolj občutile šele naslednje generacije.

(KOMENTAR) Vojna ali "mir"

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano