Marsikomu ne bo nikoli ušlo iz spomina, kako burno je pred šestimi leti slovenska politika zakorakala v novo leto. Osmega januarja 2013 so pred javnost stopili člani senata KPK z Goranom Klemenčičem na čelu in prvič v zgodovini objavili poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem funkcionarjev. Iz nabora podatkov, ki jih KPK zbira od več kot 15 tisoč državnih funkcionarjev, so pod drobnogled vzeli le premoženjsko stanje predsednikov parlamentarnih strank, ki so hkrati tudi državni funkcionarji. Nadzoru se je tako izognil takratni predsednik SD Igor Lukšič, ki ni bil član vlade ali parlamenta, saj je navkljub temu, da je bil prvak vladne stranke, obsedel v svojem profesorskem kabinetu na fakulteti.
Komisija pri večini ni zaznala odstopanj med uradnimi prihodki in spremembo premoženjskega stanja, razen pri dveh takrat ključnih antagonistih političnega prostora - pri premierju Janezu Janši, ki je podobno kot danes Marjan Šarec kljub drugemu mestu na volitvah postal predsednik vlade, in pri zmagovalcu parlamentarnih volitev Zoranu Jankoviću, ki podobno kot danes Janša s svojo Pozitivno Slovenijo ni uspel sestaviti vlade. Izkazalo se je, da je med izvajanjem nadzora ljubljanski župan Janković komisiji prikril za 2,4 milijona evrov premoženja, prvak največje politične stranke in premier Janša pa komisiji ni ustrezno pojasnil izvora dela svojega premoženja v višini 200 tisočakov. Pozneje je tožilstvo ugotovilo, da je vrednost premoženja, ki ga Janez Janša ni znal ali hotel ustrezno pojasniti, dvakrat tolikšna. Posledice razkritja KPK so bile silovite. Za začetek se je kot hišica iz kart sesula vlada Janeza Janše.
Navkljub tej izjemni izkušnji za slovenski demokratični ustroj in spodbudi h krepitvi integritete ter transparentnosti na področju dela javnih funkcionarjev se v naslednjih letih do danes ni premaknilo praktično nič. Slovenija je celo v tem pogledu nazadovala. Pri nadzoru nad premoženjskim stanjem funkcionarjev sta našo državo daleč za seboj pustili denimo Srbija in Črna gora, katerima so slovenski strokovnjaki še pred nekaj leti svetovali, kako vzpostaviti njihove protikorupcijske organe, jim pomagali pri vzpostavljanju institutitov, pripravi zakonov ... V obeh omenjenih državah so podatki o spremembah premoženja ministrov, poslancev, predsednika in premierja ter vseh drugih funkcionarjev povsem dostopni javnosti. Pri tem velja opozoriti, da pri kukanju v premoženjske kartone funkcionarjev ne gre za kakšne vojaerske vzgibe medijev in javnosti, temveč nasprotno. Nadzor nad premoženjskim stanjem je eden najbolj mednarodno priznanih in prepoznavnih preventivnih mehanizmov za zagotavljanje integritete in vzpostavljanja zaupanja do najvišjih funkcionarjev. Kar je pomembno prav zato, da se ne pripetijo pretresi, kakršnim smo bili v Sloveniji priča pred šestimi leti, ko je KPK leta 2013 našla Jankovića in Janšo v istem čolnu.
