Osrednja točka, po kateri smo si do sedaj zapomnili tretjo vlado Janeza Janše, je interventna, v vojnih razmerah izpeljana nabava zaščitne in medicinske opreme za spopad z epidemijo novega koronavirusa. Nabavo mask in ventilatorjev spremljajo sumi številnih netransparentnosti in negospodarnosti, ki naj bi nekaterim izbranim podjetjem, tudi ob posredovanju najvišjih nosilcev javnih funkciji v državi, omogočile vojno zaslužkarstvo. Vse v zvezi z epidemijo je bilo za vlado vojna, tudi konec epidemije, ki ga je vlada praznovala po vojaško, s preletom ameriških lovcev nad zdravstveno osvobojeno domovino.
A kot obramboslovci v vladi, ki odlično poznajo vojaške doktrine, dobro vedo, da je vojna le nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Sredstev v politiki, dojeti kot vojna, aktualna vlada, sploh pa njen predsednik, v ne preveč utrjeni in ne ravno robustni slovenski demokraciji ne izbira ravno previdno, v duhu demokratičnega ferpleja. Namesto da bi opoziciji gentlemansko prepustila preiskovanje domnevnih nepravilnosti pri vladnih nabavah zaščitne in medicinske opreme, je razglašeno, razbito in dezorientirano opozicijo prehitela s svojo, koalicijsko preiskovalko. Za demokracije dvomljivega slovesa na vzhodnem robu EU, ki mejijo na postsovjetski prostor, so značilni takšni vladni manevri. Tako je nova preiskovalka že v startu prizemljena, ne da spominjamo na to, da preiskovalne komisije v zgodovini slovenskega parlamentarizma do sedaj niso sproducirale omembe vrednih rezultatov.
Janša se ne zna državniško brzdati