Napovedi odpuščanj v Gorenju: Minus tisoč

Prišel je december, ko prvi mož Lan Lin pove, da bodo morali narediti nov "headcount", to je štetje zaposlenih, kot se je izrazil. Zaradi prenizke učinkovitosti, zaradi izgub v preteklosti. In zaradi dejstva, da je povprečna plača v Sloveniji veliko višja kot na Češkem ali v Srbiji. Pod črto vedno poudari še, da s tem podjetje pravzaprav rešujejo, da bo lahko preživelo. Delo je zato izgubilo 176 ljudi.
V tem tednu so z najmanj besedami napovedali daleč največje odpuščanje oziroma, kot sami poudarjajo, zmanjšanje števila zaposlenih. S tem želijo povedati, da vseh tisoč, kolikor naj bi jih v Velenju izgubilo delo (300 jih je sicer uradno vezano na novoustanovljeno družbo v Ljubljani, v resnici so pa to večinoma vozači iz Velenja), ne bo ostalo povsem brez dela. Nekaj svojih netemeljnih dejavnosti želijo namreč, z zaposlenimi vred, prodati, nekaj dejavnosti, spet z zaposlenimi vred, prenesti na zunanjega izvajalca, nekateri se bodo vmes upokojili, nekateri bodo sporazumno odšli … Spet zato, da lahko podjetje preživi.
Po zadnjih izkušnjah sodeč, tudi tokrat - vsaj upamo tako – ne bo tisoč ljudi ostalo brez službe. A zakaj spet takšna antipromocija samega sebe? Škoda je s tako enormnimi napovedmi, četudi so odpuščanja kasneje res nižja, že narejena. Zakaj je to potrebno? In ne nazadnje, tudi termin objave slabih novic, vsakič pred kakšnimi prazniki, bega. Se mar teh stvari ne bi dalo objaviti kak teden kasneje? Vendarle imajo opraviti z ljudmi, ne s stroji. In zakaj morajo te novice vedno najprej ljudem prinesti sindikalisti namesto uprava?
Najbolj ironično pri vsem tem pa je, da bi se po prvih obljubah Hisensa, ko je ta tudi z državno pomočjo prevzel Gorenje, konec leta v Velenju morali veseliti vsaj 300 do 400 novih delovnih mest v sveži, povsem novi tovarni televizorjev. Po treh letih naj bi ta tovarna dajala kar tisoč novih delovnih mest, a smo še dandanes le pri obljubah, delovnih mest pa bo, tako je vsaj za zdaj napovedano, tisoč manj. Po drugi stani pa so se decembra odločili, da bodo "višje" Gorenjeve funkcije prenesli v Ljubljano, v Velenju pa ohranili le proizvodnjo. S tem so si povečali vsaj potne stroške in stroške najema poslovnih prostorov, medtem ko prazni pisarniški prostori v Velenju samevajo. Čemu že, če je treba šparati?