(Ne)dotakljivi

Za deregulacijo cen energentov obstaja več razlogov. Največji je, da smo ena zadnjih držav z državno roko nad trgom naftnih derivatov. Prav imajo tudi tisti, ki napovedujejo, da se bodo cene na bencinskih črpalkah zvišale, še posebej zato, ker prave konkurence nimamo, saj Petrol in OMV obvladujeta več kot tri četrtine trga. Vprašanje je tudi, ali je bil čas koronavirusa pravi za sprejem te pomembne odločitve, o kateri se je govorilo že nekaj let. Očitno so lobiji v razmerah nove realnosti lažje pritisnili na odločevalce, morda so v ozadju tudi neprimerno večja igra in denarci ... In je deregulacija le prvi korak v tej partiji.

Zato je vprašanje, ali je minister Andrej Vizjak, ki se je za nakup delnic Petrola precej zadolžil, insajder ali ne, z zornega kota etično-moralnih norm in tudi kazenskega zakonika, pomembno. Hitra reakcija KPK in Agencije za trg vrednostnih papirjev daje upanje, da bomo prišli tej aferi do dna. Ne glede na Vizjakovo začudenje, zakaj ga mediji "vlačimo" v to zgodbo, je treba ugotoviti, da je vanjo in še v nekatere druge padel kar sam. Očitno vladajoča struktura meni, da je nedotakljiva in lahko dela, kar želi. Kako si sicer razlagati, da minister, čigar resor odloča tudi o zadevah s področja energetike, kupi prav delnice največje naftne družbe, ki je povrh vsega še v tretjinski državni lasti. Odloča tudi o tem, ali lahko še kdo in kje postavi bencinski servis. In si opere ime, češ da pod stališča o liberalizaciji cen pogonskih goriv ni podpisan sam, ampak njemu podrejena državna sekretarka. In da se je na srečanju s Petrolom letos julija pogovarjal o zaščiti habitata črnega močerila ...

Hoja po robu zakona ima v primeru aktualnega okoljskega ministra in nekdanjega gospodarskega že dolgo brado. Prste je imel vmes tudi pri neuspelem Šrotovem in Bavčarjevem naskoku na Mercator. Ob tem je z današnje perspektive ironično, da je Bavčar takrat prodal bencinske servise prav OMV-ju.

In naprej, ko se je Janševa vlada poslavljala, je v državnem zboru spravil pod streho zakon o gradnji spodnjesavskih elektrarn. S čimer je Vizjak dosegel, da se je iz vodnega sklada financirala tudi gradnja infrastrukturnega dela, ki bi jo moral plačati investitor hidroelektrarn in ne država. Potem ko na volitvah leta 2014 ni prepričal volivcev, da bi mu zaupali še en poslanski mandat, je prevzel vodenje razvoja in investicij prav v družbi Hidroelektrarne na spodnji Savi, ki ji je v državnem zboru "prihranil" milijone evrov. Zakaj očitnega konflikta interesov in "nagrade" za uspešno lobiranje v času, ko je še bil javni funkcionar, ni preiskoval noben pristojni organ, ne vemo. Morda je nova zgodba ministra Vizjaka priložnost, da se tudi tej zadevi pride do konca.

Senca dvoma, ki pada na integriteto njegovega ministrovanja, pa se lahko še bistveno poveča. Če bo zgodbi o Vizjakovem insajderstvu sledil epilog te naftne operacije v obliki prevzema Petrola. Med snubci se že dolgo pojavlja tudi MOL, torej aktualni vladi naklonjen madžarski kapital.