Uroš Esih
Če želimo razumeti vso politično zmedo ob začasnem umiku pripadnikov Slovenske vojske iz misije v Iraku, se moramo vrniti v čas, ko je leta 2014 nastala mednarodna koalicija pod ameriškim vodstvom proti Islamski državi. Najvišjih predstavnikov slovenske države, med njimi tudi glavnih akterjev aktualne operacije reševanja slovenskih vojakov iz Iraka, predsednika republike Pahorja in takratnega zunanjega, zdaj pa obrambnega ministra Erjavca, ZDA sploh niso obvestile, da je Slovenija samodejno uvrščena v omenjeno koalicijo. Vrhu slovenske politike takrat ni preostalo nič drugega, kot da naknadno potrdi svoje članstvo v koaliciji zoper najmočnejšo teroristično organizacijo z nekaterimi elementi državnosti, ki jo je ustvarilo s strani Združenih narodov neavtorizirano vojaško posredovanje ZDA v Iraku leta 2003.
Slovenski strateški politični pogled nikoli ni segel dlje od golega članstva v zvezi Nato in EU, zato Slovenija nikoli ni imela jasno razdelanih stališč do ameriških vojn na Bližnjem vzhodu in v Afganistanu. In jih seveda še danes nima. Vojna v Iraku in vojna v Afganistanu nikoli nista bili vojni, ki bi bili povezani s slovenskimi zunanjepolitičnimi interesi. To nikoli in v ničemer nista slovenski vojni, zato Slovenska vojska in njeni vojaki tam nimajo ničesar iskati. A ker Slovenija po ameriških pričakovanjih in na koncu tudi lastnih zavezah ne namenja dovolj sredstev za obrambo, govor je seveda o famoznih dveh odstotkih BDP, si poskuša svoj obraz in kredibilnost reševati s sodelovanjem v vojaških misijah Nata. V Iraku s pol ducata vojakov inštruktorjev, ki urijo kurdske pešmerge.
Zdaj, ko je ameriško-iranski konflikt zaostril razmere v Iraku, sta se predvsem instagramski vrhovni poveljnik oboroženih sil Borut Pahor in obrambni minister Karl Erjavec ustrašila za življenje elitnih slovenskih vojakov, ki se za svoje življenje, paradoksalno, bojijo precej manj kot politiki. Potencialne žrtve so za vojake del vojaškega življenja, za politika pa lahko pomenijo politično smrt. In ker je bil strah pred politično smrtjo precej močnejši od vojaške smrti, smo v minulih dneh spremljali politično-medijski reality show reševanja slovenskih vojakov, ki se je na koncu spremenil v reševanje vojakov Pahorja in Erjavca. V 48 urah je zaradi hitro se spreminjajočih okoliščin status slovenskega kontingenta v Iraku zanihal od umika, začasnega umika, relokacije do predhodne rotacije. Vse skupaj deluje še bolj ironično, saj Natova misija v Iraku nosi ime Neomajna odločenost.
A v isti koš ne gre metati vseh misij, kjer sodelujejo slovenski vojaki. Še kako pomembno in potrebno je njihovo sodelovanje v stabilizacijskih misijah v soseščini, na Kosovu ter v Bosni in Hercegovini. Na Zahodnem Balkanu ležijo slovenski interesi, ki jih je treba podpreti s prispevkom pri stabilizaciji regije, ne pa z avanturami drugje.
