Pravobranilčev dosežek

Bivši hrvaški premier Zoran Milanović je na vrhuncu arbitražno-prisluškovalne afere izjavil, da si Dragan Lozančić, bivši direktor hrvaške varnostno-obveščevalne agencije SOA, zasluži najvišje državno odlikovanje zaradi nekaterih svojih dosežkov, ki jih poznajo le državni vrh in še nekaj posameznikov. Šlo je seveda za pridobitev prisluhov telefonskih pogovorov med slovensko agentko pri arbitražnem sodišču Simono Drenik in arbitrom iz Slovenije Jernejem Sekolcem. In enake misli glede zaslug za podelitev najvišjega državnega priznanja hrvaške so se verjetno porajale v glavi aktualnega hrvaškega premierja Andreja Plenkovića, ko je včeraj poslušal mnenje generalnega pravobranilca Sodišča EU, Estonca Priita Pikamäeja, ki je istemu sodišču predlagal, naj se izreče za nepristojno za preučitev tožbe, ki jo je vložila Slovenija proti Hrvaški zaradi kršenja prava EU v povezavi z arbitražo.
Estončevi argumenti so bili namreč tako izrazito prohrvaški in tako daleč stran od temeljnega razumevanja mednarodnega prava, da je dvom o njegovi pravni in politični nepristranskosti vsekakor upravičen. Kakšen vpliv na Estonca je imelo hrvaško lobiranje, kakor tudi poročilo Knovsa o arbitraži, v kateri se je predsednik komisije Matej Tonin trudil poudariti pozitivno vlogo Sove, torej državne institucije – Slovenija je vedno do sedaj zatrjevala, da z nedovoljeno komunikacijo Drenik-Sekolec v arbitražnem postopku ni imela nič, bo pokazalo (ne)nadaljevanje postopka pred Sodiščem EU.
Slovenske vladne stranke in del opozicije so bile nad takšnim enostranskim mnenjem estonskega pravobranilca seveda neprijetno presenečene, z izjemo SDS, najtesnejše partnerice vladajoče hrvaške HDZ, ki je izrek mnenja izkoristila za nadaljnjo rušenje arbitražnega sporazuma in arbitražne razsodbe. Nekdanja generalna pravobranilka na Sodišču EU Verica Trstenjak, sicer državna sekretarka v vladi Andreja Bajuka, ki je tesno povezana s SDS, je zavzela za pravnico nenavadno političen argument, da je vse dogajanje posledica nespretne zunanje politike več zadnjih let, v začetku s tem, da smo sploh sprejeli odločitev za arbitražno sodišče. Tako menijo tudi v SDS, ki ves čas pozivajo k vrnitvi k bilateralnim pogajanjem o rešitvi mejnega spora s Hrvaško, kar je seveda hrvaški interes. Njihov interes je tudi, da je slovenska politika glede arbitraže neenotna.
A ob tem ne gre spregledati, da bi glede na zelo slabe dosedanje izkušnje, kjer se je Hrvaška izkazala kot neverodostojen pogajalski partner, vrnitev k bilateralnemu reševanju mejnega spora, kar bi bila velika zmaga Hrvaške, trajala vsaj tako dolgo, v bistvu pa še precej dlje, kot premočrtno vztrajanje pri arbitražni razsodbi, ki je mednarodnopravno zavezujoča, ne glede na prej politično kot pravno oceno Estonca. V primeru scenarija, da senat sodišča EU sledi Estončevemu mnenju, bo naslednja priložnost za novo fazo implementacijo arbitražnega sporazuma hrvaško vstopanje v schengen.