Majda Horvat
Konec osemdesetih let so v Muri sešili srajco iz blaga, v katerega so bila vtkana vlakna, ki so bolnike z vstavljenim spodbujevalnikom srca varovala pred elektromagnetnimi vplivi iz okolja. V tistem času je bil to inovativni izdelek, ki je kazal razvojno usmerjenost murskosoboškega tekstilnega podjetja. O dogodku sem poročala v enem od svojih prvih novinarskih člankov, ob tem pa doumela, kaj mi je v resnici želela povedati mati. Konec sedemdesetih let je nešteto ur delala udarniško in ponoči zato, ker je bilo treba zgradili novo Muro. Z zanosom je pripovedovala o "fabriki", ki bo imela nove objekte, najsodobnejšo tehnologijo in bo potrebovala tudi šolane ljudi, je vedno poudarjala. Delati za tak cilj je čutila kot svojo dolžnost.
Mura je v resnici postala tovarna, za katero so se žrtvovale številne matere v Prekmurju, najboljša v svoji dejavnosti v tem delu Evrope, z razvojnim oddelkom, s prvim IBM-računalnikom v tem delu Slovenije, s številnimi visoko izobraženimi in usposobljenimi ljudmi, s svojo zdravstveno ambulanto za zaposlene, počitniškimi hišicami na morju za delavce, s telovadnico … In s plačami, ki so v tistem času presegle na primer učiteljske.
Mura pa je imela tudi gardo direktorjev, med njimi nekatere, ki so v najboljših časih denar z lopato metali skozi okno, sebi pa z namenom ustvarjanja popolnega poslovnega videza še kravato zavezovali na poseben način. S 6500 zaposlenimi je Mura postala tekstilni gigant, ki ga prevzetneži, slepi za realnost in brez vizije, niso hoteli ali bili sposobni ukrojiti po meri novih poslovnih izzivov ter ga pripraviti za prihodnost.
Ko so molji že dodobra načeli notranjost navzven še vedno sijoče Mure, se je z zakonom o privatizaciji podjetij začela gospodarska tranzicija. Pomembna lastnica murskosoboškega podjetja je prek dveh skladov postala tudi država. Vodenje podjetja je prepustila ljudem, ki še gumba niso znali prišiti, kaj šele, da bi lahko za tovarno ustvarili pravo pot. V manj kot desetih letih se je zamenjalo pet direktorjev in vsi so se razglašali za rešitelje. Nekateri celo z zbiranjem denarja s prodajo cenenih kitajskih majic. Država se tudi ni zganila, ko so začeli preostali lastniki podjetja, naložbeni skladi, grabiti v podjetju za svoj žep. Zaradi politične preračunljivosti in kupovanja socialnega miru je podjetje še finančno podpirala. Finančna pomoč države, ki jo je marsikdo v preostali Sloveniji večkrat očital, je bila v resnici tudi za zaposlene v Muri grenak kruh.
S stečajem podjetja Aruma, ostankom nekdaj slavne Mure, zdaj še tega ni več za nikogar. Mura bo, tako kot že marsikatero sloveče tovarniško ime pred njo, le še del preteklosti. Zaradi vseh, ki so upali, delali in nazadnje jokali zaradi nje, si želimo, da njena zapuščina ne pristane na smetišču zgodovine.
