Urška Polanc
Javnost, odprtost in transparentnost delovanja oblastnih vzvodov, tudi na lokalni ravni, je nujen predpogoj za delovanje demokratične družbe. Le na način, da je jasno, kako se porablja javni denar, je tudi v občinah mogoče preprečevati ali pa vsaj omejevati zlorabe in koruptivna dejanja. Odraz transparentnosti so tudi seje občinskih svetov, ki so praviloma po zakonodaji javne. Ker so v Občini Podvelka točko seje občinskega sveta, pod katero so obravnavali prodajo občinskih prostorov občinskemu svetniku, zaprli za javnost, so s tem podali napačno sporočilo, napačen vtis. Ker seja na tem mestu ni bila javna, so vzbudili dvome.
Tudi ta primer so - ker so v istem dihu omenjali še osebne podatke drugih občanov - pomaknili pod plašč varovanja osebnih podatkov občanov, s sklicevanjem na novo uredbo o varstvu osebnih podatkov, ki sproža mnogo dilem in preglavic v različnih javnih institucijah. To področje na novo, bolj ali manj posrečeno, urejajo tudi občine. Poleg Podvelke je tudi županja Ruš prekinila večletno tradicijo snemanja sej, ki ni dovolj natančno urejeno v poslovniku. S prepričanjem, da če so seje javne, je tudi njihovo predvajanje javno, prejšnje občinsko vodstvo verjetno ni bilo edino.
Različni so sicer načini, kako občine skrbijo za obveščanje javnosti, kako lansirajo informacije, ob tem pa imajo prav tako pomembno vlogo mediji, ki s svojo prisotnostjo tudi na sejah občinskega sveta skrbijo za prenos, obveščanje in navsezadnje za javni interes. Spremljanje občinskih sej občanom omogoča, da so seznanjeni z delom občinske uprave, svetnikov, torej ljudi, ki so jih sami izbrali. Če želijo, lahko na tak način budno spremljajo odločitve, ki jih zadevajo, napredek, razvoj, v luči nedavnih lokalnih volitev pa razplet predvolilnih obljub. Najlažje jim prisluhnejo doma, pred domačimi ekrani. Zato so tolmačenja, da javna objava sej na spletu danes ni nekaj samoumevnega, snemanje občinskih sej pa je v osnovi namenjeno zgolj pisanju zapisnika, v veliki meri predvsem v škodo državljanov in grožnja transparentnemu delovanju občin.
Snemanje občinskih sej je sicer skoraj v celoti prepuščeno občinam, ki to urejajo v svojih predpisih - poslovnikih občinskega sveta. Precej bolj enakopravno in pravično do vseh državljanov bi bilo, da bi bilo snemanje občinskih sej opredeljeno bolj določno zakonsko. Tako bi razrešili tudi dileme in neenotnosti pri tolmačenju določb in se ne bi dogajale skrajnosti, ko lahko občani nekaterih občin seje občinskega sveta spremljajo v živo, z "livestreamom", spet drugi pa so za seje v celoti prikrajšani, saj so posnetki nato za javnost nedostopni oziroma sej niti ne snemajo. S tem, ko bi bilo to enotno, trdno in ne arbitrarno določeno, bi preprečili domačijske prakse, ki se skušajo prikrasti na občinski politični parket, največkrat tam, kjer so prisotne iste dolgoletne strukture oblasti. Navsezadnje pa tudi svetniki svoje funkcije prevzamejo, da delajo za javno dobro in ne za zasebno korist.
