Zmernost

Napovedi o dražji hrani kot posledici epidemije so se vrstile že pred vojno v Ukrajini, pretrgane dobavne verige in katastrofa v žitnici Evrope so podražitvam dale dodaten zagon in odstotke spremenile v večkratnike. Predvsem pri žitu. Zvišanje pri osnovnih surovinah je ob dodatnih podražitvah energentov, embalaže in gnojil cenovni pritisk preneslo na končne potrošnike. Ne še povsem in ne še v vseh kategorijah, a cene izdelkov na prodajnih policah so iz tedna v teden višje.

V zadnjem valu se je podražilo zlasti meso, in to tik preden smo se odpravili po praznično šunko. Celjske mesnine so izdelke podražile za 30 odstotkov, drugi v tej panogi nekoliko manj. A v predvolilnih soočenjih politiki mirijo – obljubljajo, da bo hrana za nas ostala dostopna, da bodo, če bo treba, zamrznili cene in zmanjšali DDV. Lačni ne bomo. Precej drzno za čas pred velikonočno pojedino se je slišal tudi predlog Roberta Goloba, da se morda mesu lahko za kak dan ali dva odpovemo.

Sledile so dvignjene obrvi. Čeprav se večina zaveda, da imamo mesa na jedilnikih preveč, si težko zamislimo, da bi ga tik pred sezono piknikov omejili. Prehranske navade se vedno spreminjajo od spodaj navzgor, nikoli obratno. Hkrati so tako intimne, da si ljudje, razen tisti, ki se lotevajo kakšne diete, ne pustijo diktirati, kaj naj sestavlja njihov jedilnik. Oziroma še bolj ne prenesejo tega, da jim kdo pove, česa na njem ne sme biti.

Vendar živilska industrija ne glede na pozive politike spremembe že nekaj časa zaznava. Predvsem mlajše generacije pojedo čedalje manj živalskih produktov. Trendi se očitno že spreminjajo. Vse več ljudi se odloča za fleksitarijanstvo, torej meso uživajo le občasno, sicer pa dnevno količino beljakovin uživajo z rastlinskimi nadomestki. Počasi torej mlajša generacija že priznava okoljski vidik živinoreje in ga preslikava v svoj vsakdan.

Prilagoditve in spremembe se v realnih življenjih tako že dogajajo, pozivi in javne debate o mesu pa se še vedno razvijejo precej črno-belo. Kot da bi v ring poslali vegana in rejca s tisočglavo čredo, pri čemer takega v Sloveniji seveda sploh nimamo.

Da se bo meso v tej krizi dražilo najbolj, se je napovedovalo že na začetku, saj je živinoreja energetsko najbolj potratna panoga. Zahteva veliko krme, logistike pa še največji vpliv na okolje ima. Če bi cene ostale visoke, bi lahko meso postalo luksuzna dobrina. A to se vsaj v kratkem ne bo zgodilo. Trg se bo po tej cenovni nevihti najverjetneje stabiliziral. Bolj kot spreminjanje prehranskih navad zaradi podražitev ali kakih drugih vzgibov stroka prihodnost vidi v transformaciji konvencionalne živinoreje, ki je, to si moramo priznati, sporna. Prinaša namreč negativne učinke na zdravje, okolje in biotsko raznovrstnost. Pri nas se o teh temah odkrito in naglas še ne pogovarjamo, saj vedno znova pristanemo v dvoboju. Takih debat si namreč ne želi niti povprečen mesojedec, kaj šele kmet in živilska industrija. Obnašamo se, kot da vmesne poti ni, kot da obstaja le živinoreja, ki jo poznamo, druga možnost je popolna opustitev mesa. A možna in precej bolj trajnostna je zmernost. Ne pozabimo, da tudi bogato obložena velikonočna miza pride po štiridesetdnevnem postu.