(INTERVJU) Mojca Petrič Javornik: Najti moraš svojo pot, prisila ne deluje

Ste danes že opravili kakšno vadbo, lastno ali v skupini (pogovor imava dopoldne v športnem centru), katere vadbe so že za vami in kaj v tem dnevu je še pred vami?

"Zase še nisem imela časa, sem pa začela ob šestih zjutraj s skupino in nadaljevala z redno dopoldansko skupinsko vadbo in poporodno vadbo. Ko zaključiva pogovor, imam še individualni trening, popoldne so na urniku vadbe za otroke, še dve uri skupinskih vadb, zaključimo pa s spinningom. Tako da je kar poln urnik (smeh)."

Za začetek leta so značilne obljube in zaveze, veliko ljudi si začrta rednejšo telesno aktivnost, se zaobljubi, da bodo živeli bolj zdravo, tudi z gibanjem, vadbo. Se v prvih dneh to skorajda vsesplošno zavezovanje novim ciljem že tudi odraža na vadbah, udeležba med letom običajno ni več tako konstantna, vsaj ne pri vseh?

"K sreči pri mojih vadečih, v mojih skupinah tega ne opažam, ampak so kar konstantni, vse od odprtja centra so redno vadeči, ki obiskujejo vadbe čez celo leto, tudi med poletjem. Je pa res, da sta januar in september meseca, ko se več ljudi odloči za nov začetek. Če je pri nas recimo peščica takih, pa na splošno ogromno ljudi z novim letom napove nov začetek. Opažam predvsem dve skrajnosti: pričakovanja hitrih sprememb, za katere bo dovolj dvakrat tedensko telovadba, ne da bi širše spreminjali svoj vsakdan v smeri večje aktivnosti, tudi recimo spremenili prehrano. Ker ni hitrih sprememb, hitro odnehajo. Druga skrajnost je odločitev za ekstremni trening, skoraj vsak dan naporen trening ob hudi dieti. A telo potem ne zdrži, in prav tako recimo po mesecu odnehajo. Ko si utrujen, lačen, nimaš energije, ne gre."

Ključna za uspeh pri vseh stvareh v življenju je vztrajnost, vzpostavljanje rutine, ki terja organiziranost, disciplino, red - a po naravi smo običajno nagnjeni h kampanjskemu delovanju in vse bolj k temu, da je cilj dosežen hitro, skorajda takoj, in da so takoj vidni rezultati. Ampak stvari ne delujejo tako, je vendarle bolj naporno.

"Res je, velike spremembe naenkrat ne zdržijo na dolgi rok, to v praksi ne gre. Če hitro odnehaš, niti ne prideš do točke, ko bi lahko spreminjali tudi miselnost, lažje je kar prej končati. Pri nekaterih do uspeha traja dlje in tu smo morda trenerji tisti, ki lahko pomagamo, ne le s treningom, ampak predvsem tudi z motivacijo, spremembo miselnosti, da so za vsak rezultat potrebni vztrajnost, red, disciplina ob dolgoročnem delu, ki prinaša tudi dolgoročne rezultate."

Kdaj zahtevnost, zlasti pri ljudeh, ki so manj vajeni gibanja, pa se v nekem obdobju odločijo, da to postane del njihovega življenja, da bodo bolj aktivni, vendarle postane lahkotnejša, da ni več nekaj, česar se je treba držati zaradi cilja, temveč zaradi same poti, da torej vadba postane prijetna, morda celo v užitek?

"Iz izkušenj lahko rečem, da je to takrat, ko začno vadeči sami opažati pozitivne spremembe, na primer ko ne čutijo več bolečin, recimo v križu, med lopaticama, kar je pogosto. Zaznajo tudi, da je njihova drža lepša, da imajo več energije in se nasploh bolje počutijo. To je najprej. Nato opazijo spremembe še pri videzu, postavi, ki se oblikuje, vidijo, imajo več moči tudi pri drugih športih, recimo lažje smučajo, hodijo v hrib."

Vse to omogoči funkcionalna vadba?

"Da, absolutno. Vidijo pozitiven vpliv in zato jih dobro počutje žene naprej. Zelo pomembno se mi zdi tudi, da si izberemo vadbo, ki nam je všeč, ki nam je v zadovoljstvo, nas napolnjuje. Pod prisilo nič ne deluje, najti moraš, kar ti ustreza. Dodatna motivacija, plus je marsikdaj za koga tudi skupinska vadba, ki še bolj potegne, da greš še raje in lažje, da imaš nekoga, ki te povleče."

Preidiva na vašo poslovno pot oziroma pot do lastnega vadbenega centra, ki ste ga vzpostavili na Ravnah. Kako se je odvilo, da ste zastavili, nato pa tudi postavili center in bržkone tudi tvegali, da je poleg tega, da je gibanje vaš način življenja, tudi način preživetja?

"Po izobrazbi sem sicer profesorica pedagogike in sociologije in po diplomi sem krajše obdobje delala v šolstvu, že takrat pa sem kot popoldansko dejavnost izvajala skupinske vadbe. Službe v šolstvu zame ni bilo, takrat me je oče zaposlil v svojem podjetju, a to ni bilo področje, ki bi me pritegnilo. Začela sem se, ob tem, da mi je bil šport vedno blizu, poigravati z mislijo, da bi se preizkusila v skupinskih vadbah. Pridobila sem licenco osebnega trenerja in sem leto dni, medtem ko sem bila še zaposlena pri očetu, vpeljevala vadbe, najemala prostore. Že takoj je bilo precej uspešno, zato se mi je zdelo, da bi se lahko odločila, da to postane moja služba za polni delovni čas, čeprav to ni bila enostavna odločitev. Potem smo se posvetovali v družini, tudi z možem, pa sem se odločila, da vendarle naredim ta korak."

Kakšne so razmere za podjetništvo nasploh, zlasti za začetnika, mladega človeka, deloma v lokalnem okolju, deloma pa gledano širše, glede na nacionalne pogoje, zahteve? Kje ste sami zaznali spodbude, kje pa ovire?

"Za mlade podjetnike pot ni lahka, začetek je zelo težek. Večina mladih podjetnikov je brez finančnega zaledja, pomoči, podpore, tudi kredita ne dobiš. Poslovne prostore običajno najemaš, kar pomeni drage najemnine in visoke stroške. Ogromno je stroškov, ki si jih niti ne predstavljaš, tudi nepredvidenih, ki te presenetijo. Začneš iz nič, sam si in se moraš znajti, pridobiti vse informacije. Z lokalnega vidika je bila zame prednost, da sem imela že prej popoldanski s. p. in vadbe, da so me ljudje prej poznali, da sem jih tudi sama poznala, da sem imela bazo vadečih, s tem je bila moja pot malenkost lažja. So pa ti stroški kot začarani krog, vsak mesec se počutiš, kot da bi zasluženi denar metal skozi okno, nikoli ne ostane pri tebi. Tudi zato je moj naslednji cilj, da bi v kratkem kupila svoje prostore."

Izhajate iz podjetniške družine, to, da je treba delati, da vsak rezultat terja trud, napor, vam je gotovo tudi privzgojeno. Vaš oče je namreč ustanovil uspešno transportno podjetje, kjer tradicijo nadaljuje vaš brat.

"Odrasla sem v podjetniški družini in sem od malega spremljala očeta in mamo ter spoznala, kako je, če imaš svoje podjetje. Spomnim se, da ni bilo družinskega kosila, dopusta, ko ne bi zvonili telefoni in ne bi bilo obveznosti. Ko imaš svoje podjetje, težko ločuješ zasebno od poslovnega, ne moreš doma kar zaključiti službe. Res pa je, da sem videla, kaj vse je potrebno za rezultat. Za vsak uspeh je treba delati, imeti pogum nekaj narediti, tvegati. Preden sam ne izkusiš, si ne predstavljaš, da kruh ni lahek. Seveda so, kot povsod, pozitivne in negativne stvari, a ko ti nekaj uspe, imaš dober občutek."

V športnem centru delujete skupaj s partnerjem, možem Mitjo Javornikom, nogometnim trenerjem, ki je tudi licenciran spinning inštruktor in vadb, ki jih ponujata.

"Mož je sicer drugje zaposlen za nedoločen čas, ampak mi je kot trener nogometa in športnik ves čas pomagal, se vključil pri spinning vadbi, kar je bila dobra odločitev. Ogromno mi pomaga, je pa hkrati veliko usklajevanja tudi zaradi hčerke, pri čemer nama k sreči pomagajo stari starši, saj bi bilo sicer nemogoče."

Danes je na voljo vrsta vadb - veliko jih je tudi samo online, ni samoumevno prepričati koga, da izbere in finančno podpre točno določeno vadbo, fitnes ali druge oblike vadbenih praks. Konkurenca je precejšnja, hkrati pa razne brezplačne variante ne glede na dvomljivo kakovost lažje prodrejo. Kako tu manevrirati in uspeti - konec koncev je to obči problem - stroka mora nenehno dokazovati, ponuditi več, medtem ko je na trgu veliko ponudbe, ne glede na to, da je morda lahko tudi škodljiva.

"Konkurenca je res velika, zlasti na Koroškem in v Mežiški dolini, ki je majhen trg. Vseeno nanjo gledam pozitivno, da ti brco, da se še bolj trudiš, da delaš dobro, da skušaš ponuditi čim boljši program, da se ženeš naprej. Vadba po internetu se je v času korone zelo razcvetela. Ob veliko ponudbe imajo ljudje možnost izbire, poleg tega smo si različni, tudi kot trener enim ustrezaš, drugim ne, nasploh pa mislim, da ljudje začutijo, kje se dobro dela, kje se trudijo za njihovo dobro počutje, kje se jim dovolj posvečajo za njihovo dobro. Seveda je tudi veliko online vadb, pri katerih vidiš skoraj vse - od vrhunskih trenerjev do amaterjev, ki imajo marketinško žilico in znajo to prodati. Včasih mi je kot trenerki težko gledati, kakšne vaje izvajajo in na kak način. Ker se ljudje ne spoznajo, ne vedo, a jih z dobrim marketingom lahko prepričajo. Želim si, da bi znali ločiti dobro vadbo od dobrega marketinga, kar je včasih težko. Verjamem pa, da je na dolgi rok ključna kvaliteta, tudi zaradi odzivov vadečih, ne le zaradi lastnih izkušenj v to res verjamem."

Torej na dolgi rok lahko prevladajo le znanje, kvalifikacije, usposobljenost?

"Ena od stvari, ki jih najbolj obžalujem, je, da nisem študirala na fakulteti za šport, da bi to bila moja osnovna baza, ker bi mi bilo lažje graditi naprej. A po drugi strani sem zato čutila še večjo dolžnost, da se ves čas izobražujem, dopolnjujem znanje, saj se zavedam, da se moram še veliko naučiti, da lahko ta znanja dajem naprej. Tudi pedagogika je široka smer, ki deloma pomaga, vse, kar se kdaj naučiš, pride enkrat prav."

Zdi se, da se vse več ljudi odloča za osebno trenerstvo, individualno vadbo, so tudi pri vas taki trendi?

"Pri meni še prevladujejo skupinske vadbe, a so tudi individualne zelo v porastu, zlasti v času korone. Ljudje se tudi malo bojijo priti v skupino, bolj prijetno jim je, če so sami, veliko je takih, ki jim ne ustreza delo v skupini in imajo raje individualno obravnavo."

Še vedno trajajoča epidemija je močno zarezala tudi v vadbene centre, fitnese. Kako ste pri vas občutili omejitve, zlasti obdobje, ko ste bili zaprti, in kako ste se potem soočali z vsemi pogoji, ki so opredelili in še določajo vaše delovanje? Inšpekcije so kar redno pregledovale fitnese, ti so tudi pogosto opozarjali, da so na udaru, čeprav lahko zagotavljajo varno vadbo, varne razmere, hkrati pa so izpostavljali pomen gibanja kot oblike, ki pripomore k zdravju, ne pa ga ogroža.

"Z inšpekcijami nimam slabih izkušenj, trudili smo se ves čas spremljati ukrepe, čeprav nikakor ni bilo lahko iz tedna v teden vedeti, kateri veljajo v danem trenutku. Upoštevali smo pogoje, ni pa bilo enostavno, ker center temelji na delu z majhnimi skupinami, in te sem morala še skrčiti, kar je bil udarec. Težko je bilo delati ob stalno spreminjajočih se omejitvah. Zdaj utečeno delamo ob izpolnjevanju pogojev PCT, težav ni, je pa res, da zaprtje še močno občutim, saj me je doletelo tudi, da moram državi vračati pomoč. Ob tem udarcu bo trajalo še nekaj časa, da se vse normalizira. Vseeno pa so ljudje željni vadbe in redno prihajajo."

Kako to, da ste morali vračati pomoč, vaši prihodki niso ravno enormni? Se mi zdi, da je veliko podjetnikov zdaj na istem, pa nimajo oziroma nimate ravno izobilja.

"Sem kar velik osmoljenec pri državni pomoči. Slabi dve leti sta potekli, odkar deluje moj center, a je bil več kot pol leta zaprt, več mesecev pa je deloval z omejitvami. Zgodilo se mi je tako, da so pogoje vmes spremenili. Konkretno v mojem primeru so se odločili upoštevati vse prihodke, ki sem jih imela prej kot popoldanski s. p., ko sem bila zaposlena čisto drugje. Ko sem ob zaprtju, ko dejavnosti nismo mogli izvajati, obrnila na Furs, so mi odgovorili, da se bodo šteli le štirje meseci, torej obdobje, ko sem imela polno dejavnost, da druge logike ni. Zato sem tudi oddala vlogo za pomoč, ki je bila med zaprtjem centra tudi moj edini dohodek, a čez nekaj mesecev so se odločili, da bodo upoštevali vse. Ko sem se ponovno obrnila na Furs, pa sem dobila le odgovor, da so se stališča v tem času spremenila. Vsaj toliko so šli na roko, da denarja ni treba vrniti v enkratnem znesku, temveč po obrokih, imam pol leta časa za vračilo."

Glede na trg in omejitve verjetno nimate možnosti bistveno povečevati prihodke?

"Glede na sedanje razmere in prostor ne, k sreči so skupine polne in interes je. Moj cilj je razširiti ponudbo, a bi s tem morala širiti tudi prostor. Morda kdaj v prihodnje. Prav tako vidim veliko prednosti v delu bolj intimno, v manjšem obsegu, hkrati so na osebni ravni moje kapacitete povsem zapolnjene."

Epidemija je pri marsikom poglobila osebne stiske, sprožila več negativnega tudi v smislu počutja, duševnega zdravja - več je zaznanih stisk, frustracij, strahov. Tudi ob takih pojavih je pomembno fizično gibanje, ki postaja v sodobnem hitrem tempu nekakšen katalizator, filter za to, da se znebimo nakopičenega stresa, napetosti. Zaznavate med vadečimi tudi to?

"Da, gotovo. Nekaj minut namenim tudi pogovoru, da vadba ni le trening. Tudi tako se vzpostavi zaupanje, vadeči mi povedo, če jim gre kaj narobe, če se morda slabše počutijo. Ob tem jim rečem, da ne more vsakič iti vse dobro, da trening ne more biti vedno dober. Krize so v več pogledih tudi običajne. Več časa smo preživeli doma, več je težav v naših odnosih. Opažam tudi veliko preobremenjenosti v prehitrem tempu obveznosti, ljudje so utrujeni od vsega."

Nobeden od nas ni imun za družbene pritiske, vsi smo ranljivi in se lahko znajdemo v težkih situacijah, nobeden nima jamstva, da bo vedno vse v življenju zlahka obvladoval. Tudi v vaši družini ste se soočili s težko situacijo, ki je terjala od vas veliko razumevanja, podpore in prilagoditev. Kako ste jo prebrodili - ne želim drezati v podrobnosti, ki nikakor niso stvar javnega interesa -, sprašujem pa, ker morda veliko ljudi, ki se soočijo z raznovrstnimi osebnimi preizkušnjami, na eni strani morda čuti, da so povsem sami, čeprav je to daleč od resnice. Po drugi strani so mentalne stiske, čeprav so v porastu, še vedno tabu, prav tako o njih težje govorimo kot o kaki drugi bolezni.

"V družini smo šli skozi zelo težko obdobje. Če se soočimo s psihično stisko, lahko iz izkušenj povem, da je zelo pomembno pogovarjati se in tudi da se problem ne skriva in da stiska ni tabu tema. Mi smo stopili skupaj in skušali biti drug drugemu v oporo, brez tega nikakor ne bi zmogli. Vsak, ki začuti, da se z njim nekaj dogaja, da zazna spremembe pri sebi, bi moral o tem takoj spregovoriti. Če to zadržuješ v sebi in trpiš, lahko eskalira in dobi več razsežnosti, ki so težke. Tudi sama, ni mi nerodno o tem govoriti, sem se pred več leti spopadla s psihičnimi težavami, zato sem se odločila približno eno leto obiskovati psihoterapije. Lahko rečem, da je to bila ena mojih boljših odločitev, ker sem skozi ta proces ogromno spoznala o sebi, se spremenila na boljše, bolje reagiram na določene stvari. Upam, da bomo vse bolj sprejemali psihične težave kot nekaj, s čimer se lahko vsak sooči, in jih ne videli kot nekaj, o čemer ne bi smeli govoriti ali bi nam moralo biti nerodno. Imamo vedno bolj zahtevne urnike, pogosteje opažam tudi stiske med mladimi ob napornih urnikih v službi in obveznostih doma. Pričakovanj okolice in lastnih pa je še nadalje ogromno in zelo pomembno je, da znamo pravi čas odreagirati in ukrepati, preden je že prepozno."

Šport in rekreacija sta pomembna tudi v rutinah, ki prispevajo k posameznikovemu zdravju v celoti. Če za zaključek zrahljava pogovor: sami ste bili odbojkarica (kot prej vaša mama), vaša hčerka Liza pa že tudi obiskuje gimnastiko, ki je osnova za vse druge športe.

"Ja, hčerka Liza si je izbrala gimnastiko, v mojem centru pa obiskuje telovadbo za otroke, za katero se je interes nasploh zelo povečal. Vesela sva bila oba z možem Mitjo, ko je doma izrazila željo, da bi šla h gimnastiki, kamor jo je pritegnila prijateljica. Res z veseljem vadi. Gotovo bo zrasla s športom, veliko telovadi tudi v centru ali z mano ali samo spremlja vadbe, tudi zunaj smo veliko. Spodbujala jo bova, da vztraja v športu, ne bova pa je silila v nekaj, kar ji ne bo všeč."

Pred novim letom ste sodelovali v dobrodelni pobudi Tamare Miler, ko ste z vadbami spodbujali donacije. Kako pomembne se vam zdijo humanitarne akcije, ki ponazorijo, da znamo združiti moči, pomagati? Pa sicer - smo dovolj solidarna, altruistična družba ali imate morda kdaj občutek, da je prevladal egoizem, da nismo dovolj skrbni, skupnostno naravnani?

"Pomembno se mi zdi sodelovati, saj je veliko ljudi v stiski in potrebujejo našo pomoč že zgolj za osnovno preživetje. Po eni strani smo solidarni, po drugi pa nismo. Veliko damo na lastne potrebe, želje in cilje, večkrat gledamo ozko, po drugi strani pa se odzovemo na pobude in smo pripravljeni priskočiti na pomoč. Ko nas nekdo opomni, pomagamo. Smo pa lahko tudi veliki egoisti."