Laško ali union? "Osmoza zagotavlja, da lahko imaš isto pivo ne glede na to, kje ga polniš"

Pred časom je presenetila vest, da se proizvodnja piva Union seli. Nizozemski Heineken, ki je lastnik pivovarne, naj bi varjenje in fermentacijo piva Union preselil iz Ljubljane v Laško. Odločitev o selitvi varjenja so v Pivovarni Laško Union oktobra lani utemeljili s preventivno neodvisno oceno delovanja 35 let starega hladilnega sistema. Ta je pokazala, da ni več primeren za obratovanje in da bi v prihodnje lahko predstavljal pomembno varnostno tveganje. Proizvodnja naj bi se v Laško preselila še ta mesec, po neuradnih informacijah pa naj bi v Heinekenu preigravali tudi možnost, da bi se pivo Union po novem proizvajalo v Karlovački pivovari v Karlovcu, v kateri je Heineken večinski lastniški delež pridobil leta 2003. Razlog, da bi se pivo Union proizvajalo tam, naj bi bil predvsem ta, da ljubljanska pivovarna proizvaja zelo širok asortiment različnega piva Union, ki naj bi ga bilo poleg različnih vrst laškega v štajerski pivovarni težko proizvesti.

Vodo nevtralizirajo, nato ji dodajajo minerale

Taka selitev proizvodnje je zraven zaposlenih razburila tudi pivoljubce, ki se bojijo, da bo pivo zdaj tudi drugačnega okusa predvsem na račun vode, ki predstavlja več kot 90 odstotkov te pijače. "Voda je pri pivu res zelo pomembna, a v primeru piv Union in Laško to ne bo vplivalo na okus. Odkar ti dve znamki sodita pod Heineken v proizvodnji uporabljajo napravo, ki se ji reče reverzna osmoza. To pomeni, da vodo, ki vsebuje določene minerale, spravijo na nevtralno raven in ji nato dodajajo vse, kar želijo in potrebujejo. S kemijskega vidika tako ne bo razlike," pojasnjuje tehnolog novogoriške pivovarne Reservoir Dog May Kordež. Tak sistem je smiseln za večje proizvajalce, za mednarodne blagovne znamke, ki jih polnijo na različnih lokacijah. "Osmoza zagotavlja, da lahko imaš isto pivo ne glede na to, kje ga polniš. Potem ni treba napisati, od kod je to pivo, saj sta okus in vsebnost enaka, če je polnjeno v Sloveniji, Avstriji ali kjerkoli drugje," še pravi in dodaja, da pri njih tega ne delajo, saj mikropivovarne ne uporabljajo takega sistema. "Nas ne zanima, da bi vedno imeli konstanten produkt. Voda je pač različna glede na letni čas, količino padavin in še kaj. To, kar delamo v našem primeru, je, da izvajamo redne kemijske analize vode in z dodajanjem mineralov in kislin reguliramo vsebnosti. Tako določamo profil vode, kot ga za določeno pivo želimo."

Najpomembnejša značilnost pa je čistost vode, ki je v Sloveniji zelo dobra. "Pri nas so, kar se tiče vode, zagotovo dobri pogoji za pivovarništvo. Kolega pivovar iz Rima mora denimo ves čas izvajati osmozo vode, saj imajo tam zelo povišano vsebnost težkih kovin. Ponekod pa celo kupujejo destilirano vodo. To, da lahko uporabljaš kar vodo iz pipe, je redkost," nadaljuje Kordež.

Več kot polovico vodnih virov upravljajo tujci

Pivovarji so velik porabnik vode, zato se ob selitvah proizvodnje in prodaji novim lastnikom vedno znova odpirajo vprašanja o koncesijah. Spomnimo na razprave, ki so se začele ob prodaji Pivovarne Laško nizozemskemu gigantu Heinekenu pred sedmimi leti. S tem je namreč tuje podjetje v upravljanje dobilo kar 60 odstotkov slovenske vode. V koncesiji, ki so jo podpisali, bodo lahko do leta 2035 iz štirih virov v Ljubljani in osmih v Laškem črpali pitno vodo. Res je, da država ob tem pobira visoke dajatve, a zaradi prodaje številnih živilskih podjetij je zdaj že več kot polovica vrtin v upravljanju tujih lastnikov. Zraven nizozemskega Heinekena tako še denimo hrvaška Atlantic Grupa in češka Kofola.

Poskusi privatizacije vode se sicer dogajajo povsod po svetu, a pri nas smo glede tega še precej varni, zato upravljanje virov različnih lastnikov ne more vplivati na oskrbo z vodo. Zraven zakonskih omejitev o lastništvu vode smo konec leta 2016 neodtujljivo pravico do čiste vode vpisali tudi v ustavo.

"V Sloveniji so vodni viri v skladu z zakonom o vodah naravno javno dobro. Za izkoriščanje tega javnega dobra je treba pridobiti vodno dovoljenje, če gre za oskrbo s pitno vodo, ali koncesijo, če gre, preprosto povedano, za izkoriščanje vode v komercialne namene. To velja tudi za podzemno vodo. Koncesionar mora plačati koncesnino. V citiranem aktu je natančno določeno, kako in komu se plačuje," pojasnjuje geolog Mihael Brenčič. Lastništvo nad vodnimi viri tako pri nas nikakor ni mogoče. Možno je le lastništvo zemljišča, na katerem ležijo vodni viri. "Formalno gledano, imamo zelo visoko pravno zaščito vodnih virov, in dokler bomo imeli takšno zakonodajo, vključno z ustavo, in to seveda tudi izvajali, ogrožanje preko lastniških pravic nad vodnimi viri ni mogoče," dodaja, a ob tem poudarja, da to seveda ni praksa povsod po svetu. "Celo znotraj Evropske unije so pravila različna. Temelj je vodni zakon, ki določa, kdo je lastnik vode na nekem zemljišču. Težave so predvsem tam, kjer so vodni viri v lasti lastnika zemljišča, na katerem ležijo. Tako je denimo ponekod v Afriki in v ZDA," razlaga Brenčič.