(AVDIO) Vijol'čni kafe z Urošem Jurišičem: "Za nas ni nič nemogoče"

Dan pred velikim jubilejem vijoličastih smo se v njegovi pisarni pod tribuno Ljudskega vrta pogovarjali s sekretarjem kluba Urošem Jurišičem. Dobrih dvajset let je v NK Maribor opravlja različne naloge, pred tem je bil zvest navijač kluba iz Mladinske ulice 29, s prijatelji, s katerimi je študiral v Ljubljani, je hodil na vsa njegova gostovanja, v Ljudskem vrtu pa so imeli letno vstopnico na zahodni tribuni.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora na povezavi TUKAJ.

Danes se bo s sodelavci in ekipo odpravil na Bonifiko, če ne bi bilo koronakrize, bi z navijači, nekdanjimi in sedanjimi nogometaši, sponzorji in vsemi povezanimi s klubom 60-letnico praznoval v Dvorani Tabor. "Ker smo doma v Ljudskem vrtu in smo ljudski klub, smo želeli organizirati veliko zabavo. Pred dobrim letom smo sestavili organizacijski odbor in rezervirali dvorano. Žal v letu 2020 to ne bo mogoče, bomo pa zadevo izvedli v boljših časih, upam, da leta 2021. Smo se pa odločili, da bomo za vse, ki jih NK Maribor zanima ali pa tudi ne, pripravili igrano-dokumentarni film. Tri mesece je večina sodelavcev veliko svojega časa posvetila snemanjem, nastal je kvaliteten izdelek, ki bo pokazal čustva do kluba in mesta. Premiera bo v prvih dneh prihodnjega leta na TV Slovenija, kasneje pa bo na voljo tudi na naših platformah," razkriva Uroš Jurišič.

Napovednik filma o mestu in klubu ...

Svoj sedež z zahodne tribune ima sedaj v pisarni

Prvi njegovi spomini na NK Maribor segajo v leto 1986, star je bil deset let, z očetom si je ogledal drugi polčas tekme med Mariborom in Vardarjem v jugoslovanskem pokalu. "V drugem polčasu so ponavadi odprli vrata stadiona, tekmo sva gledala z brežnine ob zahodni tribuni. Vse skupaj me je tako prevzelo, da od takrat nisem zamudil več kot deset tekem v Ljudskem vrtu. Na tekme sem na začetku hodil sam, mama tega ni podpirala, zato sem doma vzel košarkarsko žogo, jo skril v kanto za smeti in jo po tekmi vzel ven in odšel domov," se spominja današnji sekretar kluba.

S klubom je postal še bolj povezan ob koncu devetdesetih: "Na faksu smo imeli seminarsko nalogo, da naredimo spletno stran. Rekli smo, zakaj ne bi naredili strani za klub, ki je takrat še ni imel. Nastal je osnutek, da smo izpolnili obveznost, hkrati pa smo izdelano spletno stran ponudili klubu, če bi jo prevzel kot uradni izdelek. Strinjali so se, zadevo smo nadgradili, zahteva je bila, da gremo online na dan znamenite tekme z Genkom leta 1999. Cele noči smo pisali tekste in programirali, zaživela je nkmaribor.com. V ligi prvakov sem prevzel volontersko vlogo pomoči pri akreditacijah. Takrat bi se lahko moja pot v NK Maribor končala, ker mi je piarovec kluba Stipe Jerić naložil tudi skrb za kamere v posebnem prostoru. Pa sem dejal, da lahko tudi zaključimo sodelovanje, če tekme ne bom smel gledati, saj me nič drugega ne zanima." Tekmo si je ogledal, sedel je na svojem sedežu na zahodni tribuni - vrsta 20, sedež 6. Ta sedež ima danes v svoji pisarni.

Da tega sedeža ni več na zahodni tribuni, ker jo obnavljajo, mu ni težko, spremljanje tekem na stari tribuni pa je bilo zanj včasih tudi zahtevno, predvsem po prevzemu funkcij v klubu: "Po letu 2000 je bilo tam zelo zahtevno biti nogometni funkcionar. Izjemno naporni dialogi znajo biti tam, nezadovoljstvo se jasno izraža."

Leta 2000 se je v Ljubljani na marketinškem maratonu, v okviru študija, srečal s predstavniki kluba, dogovorili so se za resnejše sodelovanje na področju piara. Na neformalni sestanek za Bežigradom pred derbijem je prišel v nogometni opravi. Predsednik kluba Jože Jagodnik je sodelavce vprašal: "Koga mi to vozite?" Od 10. julija leta 2000 je zaposlen v NK Maribor. Najprej je dve leti skrbel za piar, potem pa postal sekretar kluba.

V klubu niso vedeli, komu in koliko so dolžni

"Klub sem spremljal na vsaki tekmi, bral vse članke, a sem bil presenečen, da je bil leto po prvi uvrstitvi v ligo prvakov brez denarja v blagajni. Začele so se težave, ambicije so bile visoke, izpadli pa smo v prvem krogu kvalifikacij za ligo prvakov proti moldavskemu Zimbroju. Hiša se je začela podirati. Leta 2002 smo se lotili sanacije," se Jurišič spominja tudi težkih časov. V času sanacije se je klub moral opreti na nogometaše iz lastnega pogona, poplačati je bilo treba dolgove, želeli so ohraniti svoj obraz pred meščani: "Mnogo je bilo ljudi, ki jim je bil klub dolžen, od takrat morda izhaja moja mala bojazljivost hoditi po mestu, ker te je marsikdo pocukal za rokav z vprašanjem, kdaj bo nekaj plačano. Nismo vedeli, komu smo dolžni in koliko, poštar je bil v klubu nezaželen, ker so prihajale tožba za tožbo."

S sodelavci je ponosen na vse uspehe kluba v zadnjem desetletju, rezultati na igrišču sovpadajo z uspehi projektov ob igrišču: "Veliko neprespanih noči je za nami in konfliktov v kolektivu, a vse to prinaša napredek. Tukaj smo ljudje, ki v večini zelo čustveno dojemamo nogomet, na podlagi tega tudi izbiramo sodelavce. Mogoče je večja prednost, da imaš odnos do tega kluba, kot če si strokovnjak na določenem področju. Veliko je odrekanj, delovnik in delovni teden sta daljša, svojim otrokom moraš povedati, da kot družina poleti ne gremo na morje. To ni za vsakega. Vsak teden je test za nas, ni pomembno samo zmagati ampak tudi napolniti tribune."

​Najzahtevnejši gostje Izraelci

V Ljudskem vrtu je Maribor gostil številne klube, po Jurišičevih besedah so bili najbolj zahtevni Izraelci: "V času tekme z Maccabijem iz Tel Aviva je bilo politično ozračje s Palestino zelo napeto. Na trnih smo bili, kaj se bo zgodilo. Na koncu se je pojavilo nekaj palestinskih zastav na zahodni tribuni, a je to bila malenkost, glede na to, kar smo preprečili. Tukaj je več dni preživela izraelska varnostna služba. Drugi gosti niso bili zahtevni, tudi s političnega vrha ne, saj obstaja usklajen protokol obiska varovanih oseb. Predstavniki gostujočih klubov so večinoma prijetni sogovorniki, od njih smo se veliko naučili, sprva tudi nogometnega bontona. Vse, od Severnih Ircev do predstavnikov Liverpoola, smo sprejeli enako, jim predstavili Maribor, tudi Staro trto in jim za darilo dali vino najstarejše trte na svetu." Tudi predstavniki Uefe se dobro počutijo v Mariboru, reševanje klančine pri stadionu, kjer se je zataknil avtobus Liverpoola, predstavljajo na različnih seminarjih Uefe: "To je bila za njih neverjetna zgodba, da to nekdo naredi v enem dnevu. Ampak tako delujemo - za nas ni nič nemogoče, smo neizprosni, mnogim trn v peti."

V dvajsetih letih dela v Ljudskem vrtu je bil del številnih prelomnih trenutkov, sive lase so mu povzročale situacije, ko se je odločalo o obstoju kluba - sojenje na športnem razsodišču v Lozani, sodni spor z nekdanjim kapetanom kluba, prestopa Dimitara Makrieva in Reneja Miheliča ter še koga. Anekdot je veliko, pravi. Tudi nenadna selitev slačilnice moštva in uprave kluba z zahoda na vzhod je bila pomembna, razkriva: "Takratnega trenerja Darka Milaniča smo vprašali, če opravimo selitev slačilnic in pisarn čez mesec, dva, v miru. Rekel je, da ekipa nujno potrebuje spremembo, da je na vrhunskem nivoju, a da potrebuje še nekaj več, da je uspešna. To smo vzeli resno, čez dva dni smo se preselili v nedokončane prostore in organizirali tekmo z Glasgow Rangers. Vse drugo je zgodovina." V Mostar na tekmo proti Zrinjskemu so vijoličasti odpeljali napačne drese, a so v nekaj urah zagato rešili: "Prijatelju smo rekli, da naj vozi, kolikor gre, da bomo mi poravnali vse morebitne kazni. V šestih urah je prišel do Mostarja in pripeljal prave drese, mi pa smo nato v njih igrali v ligi prvakov." Jurišič je tudi zelo vraževeren: "V Ljudskem vrtu je zelena smrekica v božičnem času, zeleno je igrišče, čeprav že vemo, kako bi lahko s pigmentom travo naredili vijol'čno, a je po Fifinih pravilih, da mora biti trava zelena."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora na povezavi TUKAJ.