Marko Kovačevič
V petek se je uradno zaključilo obdobje Zlatka Zahoviča v NK Maribor, obdobje, ki je poskrbelo za največje uspehe vijoličastega kluba, a prineslo tudi številne pretrese. Kako je najboljši strelec slovenske reprezentance zaznamoval zadnjih 13 let v Ljudskem vrtu, smo preverili z utrinki naših fotoreporterjev.
"Maribor je vedno evropski klub, ker ima evropsko mentaliteto med igralci in navijači," je v prvem intervjuju v vlogi športnega direktorja dejal najboljši strelec slovenske reprezentance. 1. avgusta 2007 se je začela njegova vijoličasta pot, v prvi sezoni se je še lovil, menjal tri trenerje - po Marijanu Pušniku je pripeljal Milka Đurovskega, po seriji slabih rezultatov (navijačem) ponudil odstop, pomlad pa dočakal z Brankom Horjakom.
Maja 2009, ko je na klopi že sedel njegov nekdanji soigralec iz Partizana in reprezentance Darko Milanič, je doživel prvi vrhunec. Šest let je mesto čakalo na naslov slovenskega prvaka. Slavje se je mešalo s krvjo, nekateri navijači so bili v kaosu po zmagi proti Celju, s katero so vijoličasti potrdili prvo mesto, poškodovani.
Poletje 2010 je dalo slutiti, da se kuha nekaj velikega. V kvalifikacijah za evropsko ligo je Maribor izpadel šele v zadnjem krogu, Josip Iličić, v Interblocku odpisani talent, se je v dobrem mesecu pod Kalvarijo prelevil v nogometnega genialca in z Arminom Bačinovićem prestopil v Palermo. Poslovni model polnjenja blagajne z donosnimi prodajami, ki se je začel z Dimitarjem Makrievom, se je razcvetel.
Po štirih naslovih državnega prvaka in treh pokalnih slavjih je trener Milanič sprejel ponudbo graškega Sturma, klub je zapustil tudi Zahovič. Za deset dni. Navijači so se odzvali z zbiranjem podpisov, akciji "Zaho, ostani" se je pridružil celo župan, obisk klubskega vodstva (z donosno pogodbo) pa je športnega direktorja prepričal, da se vrne v Ljudski vrt.
Evropska potovanja so v ZZ-jevi dobi postala stalnica. Trikrat se je Maribor uvrstil v evropsko ligo. Najdlje je tam zdržal v sezoni 2013/14 z edino evropsko pomladjo, kar je edinstven podvig tudi v slovenskem merilu. Sevilla, kasnejša prvakinja, je bila premočna v šestnajstini finala.
Sanje so se uresničile. Večkrat. Zalet iz treh evropskih lig je bil dovolj, da so se nogometaši, ki jim je s klopi poveljeval Ante Šimundža, zavihteli do nogometnega raja - lige prvakov. Glasgow je avgusta 2014 še enkrat postal mesto sreče, s skalpom Celtica si je Maribor zagotovil druženje s Chelseajem, Sportingom in Schalkejem. Med najboljše se je vrnil z zmago proti Hapoelu iz Beršebe v sezoni 2017/18, na Štajerskem so gostovali Liverpool, Sevilla in Spartak.
Sezona 2017/18 ni prinesla le lige prvakov. Spomladansko rezultatsko krizo vijoličastih, ki je omogočila drugi naslov v treh letih Olimpiji, je zasenčil Zahovičev izbruh po tekmi s Krškim. Na novinarski konferenci je neprimerno obračunal s poročevalcem EkipeSN, klubsko vodstvo mu je izreklo suspenz. Ostre puščice je usmeril proti predsedniku Dragu Cotarju, a poleti sta si spet segla v roke, tudi po tretjem (napovedanem) odhodu je Zahovič ostal.
Dolgo je veljalo, da mariborskega nogometa ni brez Zahoviča, športni direktor je do konca obdržal neomajano podporo viol, se pa je nezadovoljstvo s pragmatično igro, ki sta jo zagovarjala z Darkom Milaničem, pojavilo na drugih tribunah Ljudskega vrta. Po visokem porazu proti Olimpiji maja 2019 je tudi on postal tarča žvižgov, proti njemu so poleteli različni predmeti, celo bakla.
Zadnji trenutek popolnega veselja. Maribor je lani v Celju potrdil naslov državnih prvakov, 15. v zgodovini, osmega v Zahovičevi eri. Aktualna sezona se je začela obetavno z odmevnimi okrepitvami, a moštvo je na igrišču izgubilo kemijo. Prejšnjo soboto je po dveh zaporednih porazih in padcu na četrto mesto odstopil Milanič, v petek se je uradno poslovil še Zahovič. Tiho in brez pompa. Obveljalo je pravilo, da so rezultati edino merilo uspeha.
